Od zadnje tekme je minilo že 10 dni, misli so se uredile in čas je za izčrpno poročilo. Zopet lahko z veseljem ugotovim, da je za mano ponovno najuspešnejše leto doslej. Za začetek pa nekaj podatkov iz pretekle turno smučarske sezone, ki se je zame začela že pred več kot pol leta.
Prvič na turnih smučah – 22.10.2011
Zadnjič na turnih smučah – 28.4.2012
Skupno turno smučarskih dni – 110
Skupno vzpona na turnih smučah – 144.410 metrov
Skupna razdalja opravljena na turnih smučah - 1393,5 km
Število tekmovanj – 25
Sezona se je začela novembra, ko sem zopet zelo pomeben del treninga opravil v Dolomitih, na severnih pobočjih Marmolade. Že takrat se je začel nakazovati trend letošnje zime, ko smo praktično iz tedna v teden pričakovali sneg, ki ga ni bilo.
Prvih nekaj tekem v decembru in januarju je bilo namenjenih zgolj kot test forme, ki je že nakazovala dobre obete. Prva pomembnejša tekma Mountain Attack mi ni uspela in to že drugo leto zapored. Prepričanja v dobro pripravljenost mi ta neuspeh ni zamajal in na sledečih tekmah Pokala Dolomitov sem nanizal nekaj odličnih rezultatov, ki so mi na koncu prinesli tudi skupno 3. mesto. Omenjeni pokal je bil tudi eden mojih glavnih ciljev sezone, saj je v Italiji in med sponzorji to zelo cenjena lovorika. Zaradi odločitve nenastopa na evropskem prvenstvu, sem imel prvič priložnost nastopiti na drugi najmnožičnejši tekmi na svetu, Sella Rondi in že takoj prvo leto sva s Filippom osvojila izjemno 3.mesto. Po tej tekmi sem dobil dokončno potrditev o odlični formi in padla je odločitev za nastop na svetovnem pokalu na Etni, kjer sem se na dveh tekmah boril za najvišja mesta, v vzponu zasedel 5. mesto in tudi z malo smole za las ostal brez medalje. To je bil tudi edini svetovni pokal v letošnji sezoni zame, ki pa mi je dal zelo pomembne odgovore za naprej. V drugem delu sezone sem se povsem posvetil Pokalu GRANDE COURSE, ki je po konkurenci povsem enakovreden svetovnem pokalu. Ustanovljen je bil kot nekakšna alternativa, ki združuje vse velike klasike v turnem smučanje, ki zaradi specifičnosti ne spadajo v svetovni pokal. Skupno 5.mesto je praktično največji uspeh v moji dosedanji karieri, ki ga bo zelo težko ponoviti, kaj šele izboljšati.
Odkar sem se začel resneje ukvarjati s turnim smučanjim in je trenersko roko nad mano prevzel Iztok Cukjati, rezultati stalno strmo rastejo. Z letošnjo sezono pa sem prišel do točko, ko lahko sam svetovni vrh že tipam. Če mi uspe še en tak napredek do naslednje sezone, kot mi je v zadnjih letih...
Trenutno že 10 dni mirujem (s stališča treninga) in še 10 dni zagotovo bom, saj telo potrebuje popolno regeneracijo. Proti koncu maja bom postopoma začel s treningi in do takrat bom naredil tudi načrte za poletno sezono, ki jih bom seveda sporočil. Prihodnji dnevi in tedni pa bodo zame zelo pestri tudi na 'nešportnem' področju, tako da zagotovo ne bo dolgčas :)
Ko smo se v četrtek vozili proti Zermattu, smo bili vsi prepričani v eno super tekmo v odličnih razmerah in vremenu. Napovedano je bilo namreč lepo sončno in toplo vreme, vendar pa smo vsi spregledali veter. Po prihodu v Zermatt smo izvedeli, da je bila prva serija štartov iz srede na četrtek prekinjena in odpovedana zaradi močnega vetra prek 90 km/h na prvem vrhu Tete Blanche. Takoj so se v nas naselili dvomi, saj napoved ni obetala oslabitev vetra.
V četrtek smo najprej odtekli prvi del 'tekaške' proge, nato pa okušali mondeni Zermatt, jedli najdražjo pašto, pili najdražje pivo, spali v najdražjem hotelu, skratka en dan živeli v luksuzu, ki pa nobenem od nas ni bil všeč. V petek dopoldne standardna izčrpna vojaška kontrola celotne opreme, s katero nismo imeli problemov, saj smo imeli opremo dodelano do potankosti in spravljeno na minimalno težo. Popoldne počitek in stalno opazovanje razmer, predvsem vetra na višini, ki ni nič pojenjal ter na 3800 metrov še vedno pihal 90 km/h. Proti večeru tradicionalni 'briefing' v cerkvi, ki je vedno poseben, čustven dogodek. Čutilo se je, da tekmo res želijo izvesti, vendar imajo pomisleke glede vetra. Prav zaradi tega smo dobili informacijo, da če do 20.ure ne dobimo sms-a o odpovedi, tekma bo. Sms-a ni bilo in ob 9-ih smo legli k kratkem počitku. Res je neverjetno kakšen pomen ima ta tekma v Švici, saj je bila pri športu na nacionalni televiziji prva novica napovednik tekme PDG, nato pa šele poročilo iz kolesarske dirke po Romandiji, ki prav tako poteka v Švici ta čas.
Pričakovano se v pravi spanec nisem pogreznil, vendar vsako uro poslušal navijanje ob štartih predhodnikov. Ob 1.30 budilka, zajtrk, priprava za štart, vmes sem pogledal še štart skupine ob 2.uri in ob 2.30 smo odšli na zadnjo kontrolo, tokrat žolne, čipov, gps-ov, telefonov in štartnih številk. Nisem mogel verjeti, da se je tudi ob treh ponoči na ulici zbralo polno ljudi, ki so zadnje tekmovalce z navdušenjem pospremili v jasno, a vetrovno noč. Prvih 8 km in 500 višinskih metrov smo pretekli v tekaških copatih s smučmi in pancarji na nahrbtniku. Naš inovativen X-način pritrditve smuči (bili smo edini) se je izkazal za odličnega in prepričan sem, da bodo na naslednji izvedbi vsi kopirali našo tehniko. Tekaški del je bil zame naporen, saj sem pričakoval, da bomo kakšen klanec vmes hodili, nasporotno pa smo celoten odsek pretekli in po dobrih 45 min sem bil prav vesel menjave. Začetni del na smučah je bil položen, zelo moker zaradi visokih temperatur in že malo vetroven. Taktično smo se na vrv navezali kar med hojo, nekoliko pred obvezno točko in tako pridobili nekaj sekund. Tempo smo imeli odličen, naravnan na dolžino dobrih 6.ur, a smo že tukaj napram našim konkurentom začeli pridobivati. Veter se je z višino vedno bolj stopnjeval in na 3300 m.n.m. smo vsi skupaj obleki vetrovke, kakor smo se dogovorili pred štartom. Tako smo lažje prenesli in izgubili manj zaradi vetra, ki je pihal prek 80km/h in nas metal iz iz ravnotežja. S tem smo naredili odlično potezo, saj se naši konkurenti niso obleki, s tem pa so precej podhladili in izgubili veliko nepotrebne energije, kar se je kazalo že pred dolgim spustom v Arollo. Na Tete Blanchu smo pse menjali še z eno švicarsko ekipo in vmes sem ujel, da jim je njihov pomočnik dejal 'fine al Arolla'. Toliko francosko zastopim, da sem vedel, da to pomeni 'konec v Arolli', vendar mi ni bilo jasno kaj jim je hotel s tem povedati. Ker je bil pred štartom kritično mesto edinole Tete Blanche, saj pozneje ni več take nadmorske višine, se mi ni zdelo logično, da bi bilo konec tekme v Arolli - na polovici. Spust v navezi do Col de Bertola smo opravili previdno, a še vedno hitreje od konkurentov in tam smo bili skupaj z najboljšo italjansko ekipo na 5.mestu. Tukaj se je naredil tudi dan in tako smo spust proti Arolli opravili ob dnevni svetlobi, skupaj z italjani. Zadnji del pred Arollo je bilo potrebno malo 'skejtati' in tu smo šli mi vsi povsem sproščeno, med potjo pili in se pripravljali na nadaljni vzpon. Malo pred Arollo sta mimo nas na polno, z vso močjo pridrveli dve švicarski ekipi in mi smo se jim velikodušno odmaknili ter jih še pozdravljali, seveda smo si mislili, da jih bomo že pozneje prehiteli (nasprotno pa so se nam oni verjetno potihoma smejali). V Arolli smo se ustavili in Filippo je že začel menjati pse, ko so vsi začeli vzklikati, da je tekma prekinjena. Razlagali so, da je v drugem delu velika nevarnost talnih plazov zaradi zelo visokih temperatur (v Arolli na 2000m je bilo ob 6ih zjutraj +10°C). Seveda smo bili mi in italjanska ekipa Ski Trab zelo jezni, saj smo v nasprotju s Švicarji izvedeli to šele v cilju. Kaj dosti nam to ni pomagalo, končali smo na 8.mestu, spočiti še za drugo polovico dirke. PDG je organizacijsko zagotovo najtežje izvedljiva tekma v turnem smučanju, ki je ne bi bilo brez švicarske vojske. V takih primerih pa se na žalost pokaže tudi slabost tega, da je organizator vojska. Odločitve namreč sprejemajo hitro, brez predhodnega obveščjanja, da je to možno in brez obveščanja med samo tekmo. Tako so do informacije prišli le švicarski in francoski tekmovalci, ki so imeli pomočnike na progi.
Kljub temu, da s samim PDG-jem nisem bil povsem zadovoljen, pa sem v pokalu Grande Course zadržal izjemno 5.mesto in tako dosegel enega svojih največjih uspehov. Grande Course je namreč pokal največjih klasik, ki je primerljiv s svetovnim pokalom, saj so v njem nastopali prav vsi najboljši. Rezultati PDG
Rezultati Grande Course:
1. William Bon Mardion (FRA)
2. Lorenzo Holzknecht (ITA)
3. Pietro Lanfranchi (ITA)
4. Kilian Jornet (ESP)
5. Nejc Kuhar (SLO)
Ekipa TEAM C.A.M.P v Verbierju. (foto: Oscar Angeloni)
07-05-2012 boris:
Zelo sem vesel tvojih in Vaših izjeminh uvrstitev tam spredaj, zelo spredaj, vse bolj pogosto, vsako sezono, bolj uspešen! Preprosto, neverjetno, odlično!
Patrouille des Glaciers
Za konec sezone prihaja še zadnja tekma pokala Grande Course, slavni švicarski PDG. Od četrtka do sobote se bo na traso Haute Route med Zermattom in Verierjem podalo skoraj 5000 tekmovalcev.
S 53 km in 4000 metri višinske razilke je PDG je najdaljša tekma v turnem smučanju. Tekma poteka v ločenih štartih med 22h zvečer in 3h zjutraj, vsaka 3-članska ekipa pa si izbere štart, ki ji najbolj ustreza. Poznejši štart je seveda boljši, ker večji del trase opraviš podnevi, vendar pa je potrebno loviti limite na progi, zato ob 3.uri zjutraj štartajo le najhitejše ekipe.
Na PDG sem nastopil leta 2008 v ekipi z Anžetom in Milanom Šenkom. Takratni moj cilj je bil priti do cilja in si nabrati izkušnje za poznejše nastope. Letošnji cilj je povsem drugačen saj smo s Filippom Beccarijem in Alessandrom Folladorjem eni glavnih favoritov za visoka mesta. Vsi smo v zadnjem času v odlični formi, mene je sicer malo vrgla iz tira nerodna poškodba kazalca na levi roki, ampak štart seveda ni vprašljiv.
Vse ekipe se bo lahko spremljalo v živo s pomočjo GPS oddajnikov na spletni strani PDG. Naša številka je 2607, štart pa imamo ob 3.uri zjutraj.
Trasa proge, ki jo prvi opravijo v manj kot 6. urah in pol.
