N O V I C E

AKTUALNO

Red Bull K3, 30.7.2016
V soboto sem nastopil že na mojem tretjem K3-ju in zopet me je presenetil, kako težka tekma je to v resnici. Lahko bi rekel, da je bila prvič še najlažja, čeprav sem že takrat rekel, da je to najtežja tekma, kar sem jih kdaj dirkal in svojega mnenja tudi letos nisem spremenil. Zakaj je temu tako, boste upam razbrali iz spodnjega zapisa o letošnjem dogajanju.
Po lanskem odstopu na tej tekmi, ko sem vse skupaj res vzel preveč z levo roko in se mi je potem kar dobro maščevalo, sem letos priprave na tekmo vzel bolj resno. Pa ne v smislu treninga, ker pravega specifičnega treninga za to tekmo ni bilo in tu je zagotovo še rezerva. Na tekmo sem se bolj pripravil v smislu taktike, dodajanja tekočine itd. Bistvena sprememba napram lani je bila, da smo imeli letos s seboj Janeza, ki nas je na polovici proge oskrboval. To je bil pogoj, da sem lahko štartal brez palic, ki mi jih je nato pred najstrmejšim delom dobil od Janeza.
Druga pomembna stvar na tekmi je tekočina in energija. Na celotni trasi namreč organizator zagotovi le dve okrepčevalnici, kar je za tako dolgo traso absolutno premalo, zato mora vsak tekmovalec nekako poskrbeti za dodatno vnašanje tekočine in energije. Moj prvotni plan je bil celo, da bi tekel z majhnim trail nahrbtnikom s kamelo, geli, vetrovko itd. Na koncu sem se odločil, da tega ne rabim, obvezno vetrovko sem zavezal okrog pasu, v žepek pa dal flaško z 1,5dl pijače in gel. To je bilo dovolj do prve okrepčevalnice, nato sem dobil še eno flaško in gel od Janeza, kar je zadoščalo za drugi del.
Tretja pomembna stvar pa je taktika tekma, ki na koncu vedno odigra odločilno vlogo. Tekma je tako dolga, da enostavno ne moreš od štarta do cilja napadati do konca, potrebno je začeti po pameti, da ostanejo moči do konca. To pomeni, da se ne smeš ozirati na hitrost konkurentov, vendar vztrajati pri svojem tempu, čeprav je to zelo težko. Iz vertikal kilometrov sem seveda navajen od štarta pohoditi gas na polno ter ne popuščati do cilja. Tu bi bil to zagotovo samomor.
Dan tekme je bil lep, sočen, vroč, na srečo ne soparen. Tokrat smo začetni del skozi mesto, do vznožja klanca pretekli v dokaj zmernem tempu, po letečem štartu, pa so nekateri takoj potegnili. Sam sem se držal svoje taktike in tekel umirjeno, velikokrat vmes zahodil in prvih 500 višinskih metrov mi je minilo hitro, počutje pa je bilo odlično. Tekel sem na čelu skupine favoritov, pred mano sta bila le dva tekmovalca s prednostjo okrog pol minute, a se na njih ni nihče oziral. Vsi smo vedeli, da bo o zmagovalcu odločal drugi del trase. Na prvem kilometru višine, smo ujeli vodilnega in mu nato v lepem tempu sledili mimo prve okrepčevalnice do polovice trase, kjer me je čakal Janez s palicami, pijačo in gelom. Tu se trasa postavi pokonci, Marco in Philip pa sta se postavila na čelo kolone petih tekmovalcev, ki smo še ostali v ospredju. Od skupinice sta hitro odpadla še dva tekmovalca in ostali smo trije, ki smo se v vedno hitrejšem tempu prebijali čez visoko travo, ki je vzpon zelo oteževala. Na tem delu je napadel Philip in hitro napravil pol minute razlike, nato pa se nepričakovano ustavil in naju zopet počakal. Po tekmi mi je dejal, da se mu je vrh zdel predaleč, da bi ga napadel kar sam. Tako smo nadaljevali skupaj, tempo mi je zelo ugajal in na trenutke sem celo pomislil, da bi prevzel narekovanje tempa in se ju mogoče otresel. Pa sem tudi sam ugotovil, da je do vrha še 1000vm in bi bil to lahko nož v hrbet. Proti vrhu najstrmejšega dela, 800vm do cilja mi je v nekem trenutku začelo postajati težko. Zgodilo se je res zelo hitro in ni mi preostalo drugega, kot da tempo nekoliko spustim in v nekem svojem ritmu nadaljujem. Postajalo mi je vedno težje, ampak to je bila neka druga utrujenost, kot sem jo vajen, vlogo je začela igrati tudi višina. Na zadnji okrepčevalnici, dobrih 600vm pod vrhom, me je ujel Henry in nekaj časa sva hodila skupaj. Meni je postajalo še težje in kmalu nisem mogel več slediti niti njegovem tempu. Ostala mi je le še borba s klancem, samim sabo in željo, da čimprej dosežem cilj. Prvi trije so bili premočni, peti je bil že daleč zadaj, čakalo pa me je še 500vm. Po tekmi smo se pogovarjali, da bi bilo zelo zanimivo snemati, kaj se tekmovalcu v takih trenutkih podi po glavi. Dejstvo je, da sem sam takrat v nekem transu, noge in celotno telo je zelo utrujeno, pozna se redek zrak in po telesu se podi občutek, da mišice ne dobijo dovolj kisika, da bi lahko napredovale tako hitro, kot želi glava. Ves čas iščeš nek ritem, v katerem najhitreje in najlažje napreduješ. Veš, da se ne smeš ustaviti, saj bi te konkurenti v trenutku ujeli, hkrati pa je vsak korak velika bolečina. Sam si v takih trenutkih postavljam vmesne cilje, ker končni cilj je še predaleč in izgleda nedosegljiv, vmesnega pa je lažje doseči in dobiš občutek, da vseeno hitro napreduješ. S tako taktiko je tudi tokrat prišel cilj in zadovoljstvo, da ni potrebno več gor. Telo je bilo izžeto in odobna skala me je priklenila na tla za nekaj minut. Tisti moment uvrstitev in čas nista pomembna, šteje le to, da si premagal samega sebe in osvojil cilj, da se je trpljenje zadnjih minut končalo. Po nekaj minutah, nekaj popitih kozarcih tekočine, nekaj vnešenih kalorij v obliki piškotov in čokolade ter popitem Red Bullu, se misli začnejo postavljati nazaj. Zbral sem moč pogledati daleč v globino, proti 3000 vm oddaljenem štartu in vsa bolečina je bila za trenutek pozabljena. To je trenutek čiste sreče in zadovoljstva, da ti je uspelo nekaj za kar si treniral dolgo in kar jih zmore malo športnikov. V takih trenutkih pozabim, kaj sem doživljal med tekmo in sem vesel, da sem kjer sem, z novo veliko izkušnjo v žepu. Povrne se tudi moč za uživanje v razgledih, pogovor s sotekmovalci ter počasi sestop nazaj proti dolini, ko šele začneš v resnici ugotavljati kako daleč je vse skupaj.
To je bil letošnji Red Bull K3, tekma ki prisili telo, da pokaže svoje limite. Četrto mesto in čas 2h13min je super rezultat, s katerim sem zelo zadovoljen, saj vem, da v danem nisem bil sposoben več. Zagotovo pa se bom na tekmo še kdaj vrnil, še bolje pripravljen in še višjimi cilji. Prej pa jo bom za vsaj eno leto odklopil iz glave in razmišljal o drugih podvigih. Naslednji mesec to ne bodo tekme, temveč lepi treningi po naših gorah in cestah. Na tekme se zopet vrnem 10 .septembra na Red Bull Dolomitenmannu v Avstrijskem Lienzu.
Celotni rezultati>>>

Utrinek (foto: Andrea Rolando)
Komentiraj
 
 
Gorski tek na Grintovec, 24.7.2016
V nedeljo je prišel na vrsto tudi kralj med gorskimi teki, Grintovec, ki nam je tokrat že tako težak tek, otežkočil še s pregretim ozračjem. Dejstvo je, da mi letošnja tekma ni uspela, daleč najslabši čas v zadnjih 5 letih, kljub temu, da smo enkrat vmes tekli še v hujši vročini ter kar 7 minut slabši čas od lanskega teka. To da tekmovalcu, ki ima občutek, da je pripravljen vrhunsko, precej za misliti. Letos sem odpovedal na terenu, kjer sem najbolj doma in kjer nisem odpovedal še nikoli doslej, kaj je bil pravi razlog, pa težko da bom kdaj vedel.
Pa začnimo z dnevi pred tekmo... Po vrhunski predstavi v Canazeiu sem bil zelo samozavesten, vendar mi je že takoj naslednji dan ponagajal zob in dneve po tekmi sem preživel z zobobolom in neprestanim vnašanjem protibolečinskih tablet, da sem vsaj normalno preživel sicer čudovit vikend v Dolomitih. Vse se je končalo z obiskom dežurnega zobozdravnika v nedeljo zvečer, ki je bolečino pregnal. V ponedeljek sem opravil normalni trening in noge so bile naravnost fantastične. Redko kdaj se o tem pohvalim, ampak tokrat sem ženi rekel, da tako dobrega občutka nisem imel še nikoli v življenju in komaj sem že čakal nedeljsko tekmo. Dodatno zadovoljstvo mi je vlivala še vremenska napoved, ki je kazala ohladitev ravno v nedeljo. V sredo je sledil ponoven obisk zobozdravnika z namenom zdravljenja zoba, ki pa je znova prinesel bolečino, ki je bila do petka na trenutke neznosna in je zopet terjala protibolečinske tablete. V petek ponovni obisk zobozdravnika in olajšanje ob izginuli bolečini. Nedelja se je bližala, zob me sedaj ni več skrbel, me je pa začela skrbeti vremenska napoved, ki je sedaj kazala pregreto dopoldansko ozračje. Začel sem z vnašanjem dodatnih tekočin, da bi bilo telo na tekmi čim bolj hidrirano.
Končno je prišla nedelja, sončna in vroča. Ob prihodu v Kamniško bistrico je bilo prijetno hladno, a se je ob prvih sončnih žarkih hitro izkazalo, da nas zeblo med tekmo ne bo. Štartal sem podobno kot pretekla leta in do žičnice sem imel praktično do sekunde identičen čas. Tu se konča zame navadno najtežji del proge in začne tisti del, kjer vedno uživam in z lahkoto premagujem metre ter dohitevam tekmovalce pred sabo. Tokrat že v prvih metrih nad žičnico nisem ujel pravega ritma, zato sem tempo nekoliko spustil, da bi se nadihal. Po nekaj minutah se mi je zdelo, da sem prišel k sebi, zato sem tempo dvignil in občutek sem imel, da bo šlo. Pa temu ni bilo tako, nekaj me je enostavno pritiskalo k tlom, noge so bile težke kot beton. Na vsaki okrepčevalnici sem naredil vsaj požirek ali dva vode, da bi osvežil telo. Pod Cojzovo sem za trenutek zopet ujel ritem, spodbudili so me tudi navijači, zrak je postal nekoliko lažji, opazil sem tudi, da vodilni sploh niso veliko spredaj. Pred okrepčevalnico pri koči sem vzel energijski gel, kot vsako leto in pričakoval, da bo to tista pika na i, da se mi bo v drugem delu vseeno odprlo. Klanec nad Cojzovo mi je bil res težak, čez Jame pa me je nekajkrat skoraj prijel krč v noge, kar ni obetalo nič dobrega. Ob prihodu na streho sem zopet nekoliko lažje zadihal, poizkušal napadati, saj sem tu vsako leto proti tekmecem največ pridobil. Tokrat enostavno ni šlo, boril sem se s samim sabo in klancem, za tekmece je zmanjkalo moči. Edini cilj mi je ostal samo priti do vrha, Grintovec mi je tokrat pokazal kdo je glavni. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje v cilj prišel tako izmučen, na meji krčev in povsem brez energije. Lani sem ob 7 minut boljšem času praktično letel zadnje metre, tokrat sem komaj prečkal ciljno črto. Zagotovo tekma, ki nama bo s trenerjem Iztokom dala še veliko gradiva za razmišljati in analizirati.
Bi pa na tem mestu pohvalil naša mlada upa, Roka in Luka, ki sta se res izkazala. Oba sta v zadnjem letu izjemno napredovala in mislim, da bomo v prihodnjih letih na Grintovcu gledali še velike boje.
Celotni rezultati>>>

Utrinek (foto: Sebastjan Kosec)
Komentiraj
26-07-2016
Tone:   Nejko, da se ne bi slučajno kaj sekiral! Konec koncev si na tekmi za svetovni pokal osvojil odlično peto mesto. Kdaj se zapodimo na Storžič?

 
 
Dolomites Vertical Kilometer, 15.7.2016
V petek se je v Canazeiu zgodil vrhunec vertikalne sezone, tudi vrhunec moje poletne sezone, vertical KM za svetovno serijo. Ta tekma je imela od nekdaj posebno mesto v mojem koledarju, nenazadnje sem pred štirimi leti tu zmagal in premagal tudi Kiliana. Letos maja, ko sem začel s pripravami na poletno sezono, sem si zadal cilj, da v Canazeiju ponovno zmagam. Imel sem dobro zimsko sezono, težav s poškodbami ob prehodu na tek ni bilo, časa za trening je bilo dovolj. Trenirati sem vedel, kako moram in ni bilo razloga, da si ne bi zastavil takega cilja. Nekoliko me je primzemlil Philip v Santa Caterini, ko me je premagal skoraj za 3 minute in malo sem začel dvomiti, da sem sploh sposoben se boriti za najvišja mesta v Canazeiu. Vendar nisem obupal, vztrajal pri svojem, verjel in prišel je dan tekme.
Pred štartom sem čutil napetost, vendar to sem že ugotovil, da brez tega sploh ni mogoče dobro nastopiti in zato to napetost vedno obrnem v dodatno motivacijo. Vremenske razmere so bile meni pisane na kožo, to moram priznati, 15°C sredi poletja je res nekaj neverjetnega. Tako ni preostalo drugega, kot da noge opravijo svoje in se izkažejo na strmini nad Canazeijem. Po štartu je bilo letos potrebne kar nekaj rokoborbe, čutiti je bilo, da ima veliko fantov visoke cilje. Tudi sam sem moral podeliti nekaj komolčkov, drugače ni šlo, vendar se povsem v ospreje nisem silil. Do višine 200m sem še nekako lovil svoj ritem, hkrati pa opazil, da se je Philip začel oddaljevati. Vedel sem, da je to trenutek, ko je potrebno iti in postavil sem se na čelo zasledovalcev in s tem dvignil ritem. Kmalu je pred mano prišel Hannes Perkman, ki je tempo še nekoliko dvignil, moje noge pa so bile še vedno močne. To je to sem si rekel in hitro sva se odlepila od zasledovalcev, kar mi je dalo še dodatnih moči. Philip je imel na polovici že minuto prednosti in izgledal je nedotakljiv. Sam sem bil še vedno za Hannesom, vendar sem imel občutek, da je tempo padel. Nisem se obotavljal, ampak takoj skočil predenj in s povišanim tempom nadaljeval. Hitro sem naredil 20sekund prednosti, a pred mano oz. bolje rečeno nad mano, je bilo še 400m. Sledilo je najtežjih nekaj minut, med 700 in 900m, ko veš da si že blizu, pa še vedno zelo daleč, hkrati pa je strmina ravno največja. To so res minute za katere ne moreš natrenirati v dveh mesecih, ampak za katere glavo treniraš celo življenje, da te v takih trenutkih ne izda. V takih situacijah se vedno poizkušam spomniti besed trenerja Iztoka, ki je rekel, da ko glava misli, da ne moreš več, ima telo zagotovo še nekaj %rezerve in v teh nekaj % se delajo zmagovalci. Končno sem prišel na prečko, ki je sicer daleč od ravnine, vendar se teren precej položi in tukaj sem lani izgubil 3.mesto. Tokrat sem se že pred tekmo pripravil na ta del in mislim, da mi je letos tu uspelo pridobiti še nekaj sekund, seveda so pomagali tudi starši in ostali navijači. Po prečki sledi še ciljna strmina v pravem pomenu besede, z navijači na obeh straneh, ki te ponesejo prek teh zadnjih metrov. Philip je bil že v cilju, sam pa prvič in zadnjič na tekmi pogledam na štoparico in opazim nekaj sekund pred 32minut. To mi je dalo spodbudo še za zadnjih nekaj metrov, nato pa ciljna črta, padec na travo in lovljenje sape nekaj 10sekund, hkrati pa veselje in sreča, ki je prihajala od znotraj. To so res nepopisni občutki, ki takoj potlačijo trpljenje zadnjih 30 minut in zaradi česar se sploh ženem do takih skrajnost. Izkupiček tekme je bil 2.mesto in čas 32minut 41sekund, kar je tretji najboljši čas v zgodovini. Le Philip Götsch ima dva boljša časa, letošnji rekord, ter lanskoletni rekord, ki je bil dve sekundi hitrejši od mojega časa. Vsi ostali časi Kiliana, Zemmerja in drugih, so slabši...res neverjetno!
Celotni rezultati>>>

Utrinek iz prečke
Komentiraj
03-08-2016
Nejc:   Jaka, čase peš in na smučah je težko primerjati, ker je pozimi teren malo drugačen, kot poleti. Npr. traso, kot je bil ta vertikal, sem sigurno hitrejši peš. Če pa bi izbral idealno traso po smučišču, v idealnih razmerah, bi bil verjetno hitrejši pozimi s smučmi, kot poleti peš. LP

20-07-2016
stari bor:   Uauuu,jaz navzdol ne pridem v tem času.SPOŠTOVANJE!

20-07-2016
stari bor:  

19-07-2016
Tone:   Čestitam, Nejc. Sila si.

19-07-2016
Jaka:   Utrgano, bravo, 32:41 za 1000 višincev, čestitke. Si kdaj primerjal svojo hitrost peš s hitrostjo na smučeh na isti špuri? Kakšna je razlika? Lp Jaka

 
 
Arhiv novic:  
2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016 
 
GENERALNI SPONZOR
Slideshow Image 1
 
SREBRNI SPONZOR
Slideshow Image 1
 
BRONASTI SPONZOR
Slideshow Image 1
Slideshow Image 2
 
POWERED BY
Slideshow Image 1
Slideshow Image 2
 
OPREMLJEVALCI
Slideshow Image 1
Slideshow Image 2
Slideshow Image 3
Slideshow Image 4
Slideshow Image 5
Slideshow Image 6
Slideshow Image 7
 
PARTNERJI
Slideshow Image 1
Slideshow Image 2
Slideshow Image 3
Slideshow Image 4
Slideshow Image 5
 
DONATORJI
Slideshow Image 1
Slideshow Image 2
   
© Izdelava strani | kontakt | 2008 - 2009
Stran urejena dne 21.12.2009