N O V I C E

AKTUALNO

Red Bull 400, 17.9.2016
Leto je naokoli in v soboto je bil zopet čas za najtežjih 400m na svetu. Dan se ni začel nič kaj obetavno, kot da bi nam vreme želelo vzpon na letalnico še dodatno otežiti. Tudi organizatorji so bili že malo v dvomih, ampak so na koncu le sprejeli odločitev, da tekma bo, vendar brez finalnega boja. To je pomenilo, da se bomo najboljši borili sami s sabo in časom, saj smo bili uvrščeni vsak v svojo kvalifikacijsko skupino.
V prvi skupini je nastopil Simon Novak, ki je veljal za enega glavnih favoritov in s svojim časom dokazal, da se bo za zmago tokrat potrebno res potruditi. Mene je nastop čakal šele v sedmi kvalifikacijski skupini, kar je pomenilo več kot 3 ure zatem. Čas sem si krajšal s počitkom, občasnim pogledom na dogajanje na letalnici in dobro uro pred nastopom s pričetkom ogrevanja. Vmes je zelo dober čas pričakovano postavil tudi Luka Kovačič, ki pa je za Simonom vseeno zaostal več kot 10 sekund. Vsi smo težko čakali tudi nastop praktično nepremagljivega Arslana, ki mu je uspelo za las, le za dobro sekundo prehiteti Simona. Sledil je še nastop Matjaža - Mika in Simona Aliča, ki sta nekoliko zaostala tudi za Lukom.
Moj nastop se je tako hitro približeval in napetost se je stopnjevala. Večina je pričakovala samo še moj nastop, čeprav sam nisem verjel, da bi se lahko boril povsem za vrh. Glede na treninge na letalnici, sem pričakoval čas okrog 5:20 in čas vodilnih dveh se mi je zdel skoraj nedosegljiv. Vseeno sem bil trdno odločen, da od štarta napadem na polno in poizkušam zdržati do vrha, pa naj čas pokaže koliko sem sposoben. Namenoma nisem imel na roki ure, ker se nisem želel obremenjevati s časom, ampak sem hotel zgolj napasti do konca. Po poku pištole se je začelo, prvih 50 metrov še nekoliko z rezervo, nato pa napad do konca, malo po vseh štirih, malo z rokami na kolenih in hitro sem bil na puklu, kjer mi je uspelo zateči, kar je resnici na ljubo izjemno težko in bolečina zelo velika. Po prihodu na zaletišče sem za trenutek ujel glas napovedovalca, da imam zelo dober čas in začelo se je glasno spodbujanje navijačev, ki so me ponesli v zadnjih sto metrov. Po pravici povedano se teh zadnjih sto metrov niti ne spomnim dobro. V glavi se je pojavil nekakšen šum in sploh se ne spomnim, da bi slišal navijače in napovedovalca, ki me je menda spodbujal, da sem blizu zmage. Spomnim se le to, da nisem želel pogledati proti vrhu, ampak sem le čakal, kdaj bom pred sabo zagledal lesene stopnice, ki so pomenile cilj. Cilj, na katerem se je prava bolečina šele pojavila, ko noge niso več držale, srce je divjalo, pljuča so hotela dobiti manjko kisika, želodec pa je bil na meji, da pošlje ven jutranji zajtrk. Reševalci so me, tako kot praktično vsakega tekmovalca, odvlekli na blazine, kjer sem telo želel spraviti nazaj v komfortno cono. Vmes sem iz glasov v okolici dojel, da mi je za zmago zmanjkala sekunda ali dve. Glede na trenutno stanje mi je bilo jasno, da je bil v tistem trenutku to moj maksimum, ampak ne v nogah, temveč v glavi. Še kako jasno mi je, da je bilo telo zagotovo sposobno dve sekundi hitreje, ampak je glava rekla NE. Zagotovo bi le ta imela še večjo vlogo, če bi se vsi skupaj pomerili še v finalu, saj je v borbi mož na moža še toliko pomembneje, ali znaš odmisliti sotekmovalce in iztisniti le in samo svoj maksimum.
Skratka Red Bull 400 v Planici je tudi letos potrdila sloves najtežjih 400 m na svetu. Tudi zame je to tekma, kjer na plano pridejo drugačni občutki in utrujenost, ki je občutim na nobeni drugi tekmi. Zato se bom nanjo zagotovo še vrnil.
Poročilo z vsemi rezultati, slikami, itd >>>

Zadnji metri proti vrhu letalnice (foto: Samo Vidic)
Komentiraj
20-09-2016
Tone:   Nejc, naj ti tisti dve sekundi ne pokvarita veselja! Zame si prvak.

 
 
Red Bull Dolomitenmann, 10.9.2016
Dolomitenmann je stalnica v mojem koledarju že kar nekaj let. Za to gre zahvala predvsem ekipi slovenskega Red Bulla, ki mi vsako leto da možnost, da izberem ekipo slovenskih tekmovalcev, ki ima s strani Red Bulla plačane vse stroške povezane s tekmo. Brez te pomoči, bi bilo bržkone finančno zelo težko nastopiti na tej edinstveni tekmi.
Marsikdo od vas se je že vprašal od kje ime ekipe I Feel Slovenia, ki nas spremlja že od začetka... Moj cilj je bil, da vsako leto poizkusim zbrati najboljše slovenske tekmovalce iz posameznih disciplin, ki bi se kar najbolje borili z najboljšimi svetovnimi zvedami. Kljub temu, da imam vsako leto nemalo težav s sestavo ekipe in sem nekajkrat že skorajda obupal, se vsako leto polno motivirani vračamo v Lienz – tisti, ki čutimo Slovenijo.
Skoraj vsako leto je v ekipi kakšen novinec, letos je bil to, poleg že izkušenih padalca Klemna Hančiča in kajakaša Maksa Frančeškina, kolesar Boštjan Hribovšek. Vsi štirje smo dali vse od sebe, kar smo bili v danem trenutku sposobni in osvojili skupno 16.mesto. Za našo najboljšo uvrstitvijo, 11.mestom izpred dveh let, smo sicer zaostali, ampak vsak od nas dobro ve, kje ima še rezerve. Tudi sam sem nastopil že veliko bolje in hitreje kot letos, toda kaj več tokrat resnici na ljubo niti nisem pričakoval. Po Red Bull K3-ju sem bil namreč tekmovalno izpraznjen in zadnji mesec je minil predvsem v odmikanju misli od tekem gorskega teka. Treniral sem sicer redno, vendar so bili to večinoma treningi za dušo in uživancijo, kar pa seveda za eno najtežjih tekem v gorskem teku ni dovolj. Kljub vsemu sem vesel in zadovoljen z nastopom, saj sem pred tekmo zopet dobil željo in motivacijo tekmovati, kar pa je najpomembneje. Tako sem sedaj zopet polno motiviran za veliko težkih treningov, ki me čakajo v prihodnjih mesecih do zimske turno smučarske sezone.
Uradna spletna stran z vsemi rezultati, slikami, itd >>>

Ekipa I Feel Slovenia
Komentiraj
 
 
Red Bull K3, 30.7.2016
V soboto sem nastopil že na mojem tretjem K3-ju in zopet me je presenetil, kako težka tekma je to v resnici. Lahko bi rekel, da je bila prvič še najlažja, čeprav sem že takrat rekel, da je to najtežja tekma, kar sem jih kdaj dirkal in svojega mnenja tudi letos nisem spremenil. Zakaj je temu tako, boste upam razbrali iz spodnjega zapisa o letošnjem dogajanju.
Po lanskem odstopu na tej tekmi, ko sem vse skupaj res vzel preveč z levo roko in se mi je potem kar dobro maščevalo, sem letos priprave na tekmo vzel bolj resno. Pa ne v smislu treninga, ker pravega specifičnega treninga za to tekmo ni bilo in tu je zagotovo še rezerva. Na tekmo sem se bolj pripravil v smislu taktike, dodajanja tekočine itd. Bistvena sprememba napram lani je bila, da smo imeli letos s seboj Janeza, ki nas je na polovici proge oskrboval. To je bil pogoj, da sem lahko štartal brez palic, ki mi jih je nato pred najstrmejšim delom dobil od Janeza.
Druga pomembna stvar na tekmi je tekočina in energija. Na celotni trasi namreč organizator zagotovi le dve okrepčevalnici, kar je za tako dolgo traso absolutno premalo, zato mora vsak tekmovalec nekako poskrbeti za dodatno vnašanje tekočine in energije. Moj prvotni plan je bil celo, da bi tekel z majhnim trail nahrbtnikom s kamelo, geli, vetrovko itd. Na koncu sem se odločil, da tega ne rabim, obvezno vetrovko sem zavezal okrog pasu, v žepek pa dal flaško z 1,5dl pijače in gel. To je bilo dovolj do prve okrepčevalnice, nato sem dobil še eno flaško in gel od Janeza, kar je zadoščalo za drugi del.
Tretja pomembna stvar pa je taktika tekma, ki na koncu vedno odigra odločilno vlogo. Tekma je tako dolga, da enostavno ne moreš od štarta do cilja napadati do konca, potrebno je začeti po pameti, da ostanejo moči do konca. To pomeni, da se ne smeš ozirati na hitrost konkurentov, vendar vztrajati pri svojem tempu, čeprav je to zelo težko. Iz vertikal kilometrov sem seveda navajen od štarta pohoditi gas na polno ter ne popuščati do cilja. Tu bi bil to zagotovo samomor.
Dan tekme je bil lep, sočen, vroč, na srečo ne soparen. Tokrat smo začetni del skozi mesto, do vznožja klanca pretekli v dokaj zmernem tempu, po letečem štartu, pa so nekateri takoj potegnili. Sam sem se držal svoje taktike in tekel umirjeno, velikokrat vmes zahodil in prvih 500 višinskih metrov mi je minilo hitro, počutje pa je bilo odlično. Tekel sem na čelu skupine favoritov, pred mano sta bila le dva tekmovalca s prednostjo okrog pol minute, a se na njih ni nihče oziral. Vsi smo vedeli, da bo o zmagovalcu odločal drugi del trase. Na prvem kilometru višine, smo ujeli vodilnega in mu nato v lepem tempu sledili mimo prve okrepčevalnice do polovice trase, kjer me je čakal Janez s palicami, pijačo in gelom. Tu se trasa postavi pokonci, Marco in Philip pa sta se postavila na čelo kolone petih tekmovalcev, ki smo še ostali v ospredju. Od skupinice sta hitro odpadla še dva tekmovalca in ostali smo trije, ki smo se v vedno hitrejšem tempu prebijali čez visoko travo, ki je vzpon zelo oteževala. Na tem delu je napadel Philip in hitro napravil pol minute razlike, nato pa se nepričakovano ustavil in naju zopet počakal. Po tekmi mi je dejal, da se mu je vrh zdel predaleč, da bi ga napadel kar sam. Tako smo nadaljevali skupaj, tempo mi je zelo ugajal in na trenutke sem celo pomislil, da bi prevzel narekovanje tempa in se ju mogoče otresel. Pa sem tudi sam ugotovil, da je do vrha še 1000vm in bi bil to lahko nož v hrbet. Proti vrhu najstrmejšega dela, 800vm do cilja mi je v nekem trenutku začelo postajati težko. Zgodilo se je res zelo hitro in ni mi preostalo drugega, kot da tempo nekoliko spustim in v nekem svojem ritmu nadaljujem. Postajalo mi je vedno težje, ampak to je bila neka druga utrujenost, kot sem jo vajen, vlogo je začela igrati tudi višina. Na zadnji okrepčevalnici, dobrih 600vm pod vrhom, me je ujel Henry in nekaj časa sva hodila skupaj. Meni je postajalo še težje in kmalu nisem mogel več slediti niti njegovem tempu. Ostala mi je le še borba s klancem, samim sabo in željo, da čimprej dosežem cilj. Prvi trije so bili premočni, peti je bil že daleč zadaj, čakalo pa me je še 500vm. Po tekmi smo se pogovarjali, da bi bilo zelo zanimivo snemati, kaj se tekmovalcu v takih trenutkih podi po glavi. Dejstvo je, da sem sam takrat v nekem transu, noge in celotno telo je zelo utrujeno, pozna se redek zrak in po telesu se podi občutek, da mišice ne dobijo dovolj kisika, da bi lahko napredovale tako hitro, kot želi glava. Ves čas iščeš nek ritem, v katerem najhitreje in najlažje napreduješ. Veš, da se ne smeš ustaviti, saj bi te konkurenti v trenutku ujeli, hkrati pa je vsak korak velika bolečina. Sam si v takih trenutkih postavljam vmesne cilje, ker končni cilj je še predaleč in izgleda nedosegljiv, vmesnega pa je lažje doseči in dobiš občutek, da vseeno hitro napreduješ. S tako taktiko je tudi tokrat prišel cilj in zadovoljstvo, da ni potrebno več gor. Telo je bilo izžeto in odobna skala me je priklenila na tla za nekaj minut. Tisti moment uvrstitev in čas nista pomembna, šteje le to, da si premagal samega sebe in osvojil cilj, da se je trpljenje zadnjih minut končalo. Po nekaj minutah, nekaj popitih kozarcih tekočine, nekaj vnešenih kalorij v obliki piškotov in čokolade ter popitem Red Bullu, se misli začnejo postavljati nazaj. Zbral sem moč pogledati daleč v globino, proti 3000 vm oddaljenem štartu in vsa bolečina je bila za trenutek pozabljena. To je trenutek čiste sreče in zadovoljstva, da ti je uspelo nekaj za kar si treniral dolgo in kar jih zmore malo športnikov. V takih trenutkih pozabim, kaj sem doživljal med tekmo in sem vesel, da sem kjer sem, z novo veliko izkušnjo v žepu. Povrne se tudi moč za uživanje v razgledih, pogovor s sotekmovalci ter počasi sestop nazaj proti dolini, ko šele začneš v resnici ugotavljati kako daleč je vse skupaj.
To je bil letošnji Red Bull K3, tekma ki prisili telo, da pokaže svoje limite. Četrto mesto in čas 2h13min je super rezultat, s katerim sem zelo zadovoljen, saj vem, da v danem nisem bil sposoben več. Zagotovo pa se bom na tekmo še kdaj vrnil, še bolje pripravljen in še višjimi cilji. Prej pa jo bom za vsaj eno leto odklopil iz glave in razmišljal o drugih podvigih. Naslednji mesec to ne bodo tekme, temveč lepi treningi po naših gorah in cestah. Na tekme se zopet vrnem 10 .septembra na Red Bull Dolomitenmannu v Avstrijskem Lienzu.
Celotni rezultati>>>

Utrinek (foto: Andrea Rolando)
Komentiraj
 
 
Arhiv novic:  
2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016 
 
GENERALNI SPONZOR
Slideshow Image 1
 
SREBRNI SPONZOR
Slideshow Image 1
 
BRONASTI SPONZOR
Slideshow Image 1
Slideshow Image 2
 
POWERED BY
Slideshow Image 1
Slideshow Image 2
 
OPREMLJEVALCI
Slideshow Image 1
Slideshow Image 2
Slideshow Image 3
Slideshow Image 4
Slideshow Image 5
Slideshow Image 6
Slideshow Image 7
 
PARTNERJI
Slideshow Image 1
Slideshow Image 2
Slideshow Image 3
Slideshow Image 4
Slideshow Image 5
 
DONATORJI
Slideshow Image 1
Slideshow Image 2
   
© Izdelava strani | kontakt | 2008 - 2009
Stran urejena dne 21.12.2009