Zadnje mesece se nekako nisem uspel spraviti za računalnik in zapisati bloga, kljub temu, da se je v temu času zgodilo kar nekaj stvari. Te dni sem drugič na !očetovskem dopustu! in zato mi je medtem, ko preostanek družine spi, uspelo sesti za nekaj minut za računalnik, da spišem kaj se je v tem času dogajalo. Hvala tudi mojim sledilcem in bralcem, ki jih zanima moj blog in me marsikdaj ‘brcnejo v rit’, da kaj spravim skupaj.
Kot sem v mojem zadnjem blogu zapisal, je letošnja poletna sezona malo drugačna, predvsem manj tekmovalna, a nič manj intenzivna kar se tiče treninga. Najprej nekaj besed glede treninga, saj letos mineva 15 let odkar se bolj resno ukvarjam s turnim smučanjem in gorskim tekom. Za svoj začetek namreč štejem evropsko prvenstvo v turnem smučanju na Slovaškem, ki je bilo pred 15 leti prelomnica na moji športni poti. Po tistem se je spremenil pristop do športa, treningi, podpora, skrb za opremo, detajle itd. V vseh teh letih sem si poizkušal trening vedno narediti zanimiv, da le ti niso bili zgolj številke, ampak neka pot, ki me je motivirala iz dneva v dan. V zadnjih letih to poizkušam brez trenerja in vsako leto pogruntam nekaj novega, predvsem pa želim združiti prijetno s koristnim, da opravim trening, ki mi daje navdih in hkrati z njim telo fizično in psihično spravim na višji nivo. Lani sem ‘odkril’ gorsko kolo, oz bolje rečeno ‘all mountain’ kolo, ki po mojem mnenju močno koristi moji moči, motoriki, razvijanje hitrosti in dviganju praga ‘lagodnosti’ tudi v turnem smučanju. Letos sem ‘odkril’ še SUP iz katerega se marsikdo norčuje, večinoma zaradi tega ker je v zadnjih dveh letih postal že prav nadležno popularen. Ampak moram priznati, da sem z njim zakrpal veliko lukenj v treningu, ki mi pred tem nikakor niso dišali. Če omenim zgolj odlično vadbo za stabilizacijo in moč celotnega trupa, rok, tudi nog, odličen trening ravnotežja, pa nenazadnje tudi odlična vadba za stabilizacijo mojih gležnjev. Skratka dva nova športna rekvizita v moji garaži, ki se jih zelo redno poslužujem in že čutim njune pozitivne posledice.
Pa da se vrnem nazaj k tekmovanjem, ki so tudi razlaga naslova tokratnega bloga. V poletnem delu sezone sem se namreč udeležil štirih tekem in svoje uvrstitve stopnjeval od četrtega do prvega mesta. Za začetek sezone sem bolj ali manj za trening nastopil na Val Resia Vertikal Kilometer, kjer sem osvojil 4. mesto in dobil dobre 
občutke pred nadaljevanjem sezone. Že druga tekma je bila zame vrhunec poletne sezone, Dolomites Vertical Kilometer vsako leto, že skoraj 10 let pomeni enega vrhuncev moje poletne sezone in lahko bi brez zadržkov rekel, da sem postal že legenda te tekme. V teh letih sem kar 6-krat stal na zmagovalnih stopničkah, od tega 1-krat zmagal in bil še 2-krat 4ti, najslabša uvrstitev paa je bila 6. mesto. Zato sem bil tudi letos za to tekmo izjemno motiviran in bil na koncu tudi odkrito vesel še enega 3.mesta. Koliko ima na sam rezultat vpliv motivacija se je pokazalo že 2 dni pozneje, ko sem nastopil še na enem Vertikal Kilometru, ki ga organizira dober prijatelj in tudi novopečeni očka, Filippo Beccari, Vertical Kilometer Col de Lana. Na tem vertikalu sem zmagal lani, letos pa z glavo nisem bil povsem pri stvari, od štarta nisem priključil najhitrejšim, jih malo podcenjeval, kar se mi je na koncu maščevalo, saj mi kljub hitrejšemu nadaljevanju ni uspelo prehiteti vseh pred mano in osvojil se
m 2.mesto za Luko Kovačičem. Sem bil pa z rezultatom kljub temu zelo zadovoljen, saj sva z Luko postrojila v vrsto vse Italijane, ki so prišli na tekmo z drugačnimi načrti. Za konec poletne sezone pa je bil na sporedu še Gorski tek na Grintovec, meni zagotovo ena najljubših tekem, ki pa se bo drugo leto morda odvila celo zadnjič. Letos tekma ni štela za svetovni pokal v gorskem teku in tako konkurenca ni bila tako močna kot v preteklih letih, za zmago pa smo obračunali med sabo domačini. Prvič sem se na tekmi pojavil v vlogi vodilnega že praktično od samega štarta, kar je bilo zame nekaj novega. Prav zaradi tega sem tokrat tekel veliko bolj taktično in na koncu dosegel predvsem tisto kar sem si želel, 1.mesto, čas je bil tokrat drugotnega pomena.
Pa še zaključek, 4, 3, 2, 1, Ria pa je hčerkica, ki je v našo, sedaj 4-člansko družino vstopila 19. avgusta! Odslej bo vse še bolj zabavno in družabno 🙂
