…no nekaj mora biti tudi v preostalem delu telesa, vsaj na tekmi, kot je Red Bull 400 v Planici. Lahko bi rekel, da je glava tokrat opravila svoje delo, preostali del telesa pa je počepnil 2 dni pred tekmo, ko se je po dolgi borbi le vdal trdovratnemu virusu.
Foto: Red Bull content pool
Verjetno večina v mojem stanju ne bi niti pomislila na tekmo, a sem se v glavi odločil, da vseeno lahko zmagam in odšel v Planico. Po 4., 3., 3., in 2. mestu na zadnjih štirih Planicah, o drugem, kot o zmagi niti nisem razmišljal. Lahko bi rekel, da sem v to smer tudi naredil vse kar je bilo v moji moči, nisem pa upošteval možnosti bolezni. No kot kaže starost, otroci in polna zaposlenost prinesejo tudi to, s čimer se bom moral sprijazniti oz se v prihodnje temu prilagoditi.
Kakorkoli že, v soboto ob 11h sem se pojavil v Planici, bolezen (vročine sicer nisem imel, vse ostalo pač) sem pustil doma, v glavi pa le eno, da prvi pridem na vrh velikanke. Kvalifikacije so bile ogrevanje in preizkus, če v takem stanju sploh lahko pridem na vrh. No izkazalo se je da pri tempu za 7 minut ni bilo težav, a sem se zavedal da bo v finalu potrebno 2 minuti hitreje, kar pa mi je vseeno povzročalo malo skrbi.
Foto: Red Bull content pool
Finale je bilo na sporedu ob 16.30, vzdušje odlično, veliko navijačev, tudi polovica mojih domačih, kar mi je dajalo še dodatno spodbudo. Moja taktika letos je bila, da od štarta prevzamem pobudo in ostale spravim v položaj, da se morajo prilagoditi mojem tempu. To mi je do vrha hrbtišča tudi uspelo, počutje do tam je bilo dobro in počasi sem začenjal verjeti da bom zdržal do vrha. Položnejši del do zaletišča je bil vedno moja šibka točka, zato sem tudi tokrat le sledil Luku in bil presenečen, da mi je to uspelo. Nikoli doslej v zadnjih 100 metrov še nisem prišel poravnan z vodilnim, vedno sem imel tu zaostanek, ki sem ga potem v zadnjih 100 metrih močno nadoknadil. Do tu je bil potek tekme povsem tak, kot sem si zamislil in vse kar sem moral storiti je zaključiti, kot sem vedno znal, z najhitrejšim zadnjim delom. A tokrat zaključek ni bil tak, kot sem pričakoval, glava je kot kaže svoj del oddelala, telo pa mi je dalo vedeti, da ga vseeno ne morem povsem ignorirati. Ob izvrstnem Lukovem teku, bi moral biti za zmago 100%, kar pa tokrat pač nisem bil.
Ob drugem mestu tako ostaja malo grenkega priokusa, ker vem, da sem bil še 2 dni pred tem sposoben veliko boljšega rezultata, a to je pač šport, včasih potegneš tudi kratko. Vsekakor pa je motivacija ostala še za eno Planico 😉 Se vidimo 2019
