Tromso Vertical Kilometer, 31.7.2015

V mesecu juliju se mi tekme vrstijo ena za drugo in časa za kakšen daljši počitek enostavno ni. V sredo zvečer sem se tako odpravil na dolgo pot proti severu Norveške, mestu Tromso, ki je gostil svetovno serijo vertikal kilometra in skyracea v organizaciji Kiliana Jorneta in Emelie Forsberg. Prek Dunaja, Kopenhagna, Osla, sem v četrtek popoldne pristal v Tromso-tu, ki nas je pričakal s prekrasnim vremenom. Zato seveda nisem mogel biti dolgo notri in sem se po namestitvi takoj odpravil na ogled trase vertikala. Poleg vsega dela, si je Kilian odtegnil čas in naju s švicarjem Pascalom vodil ter pokazal res izjemen vertikal. ©tart z eno nogo praktično v morju, cilj 1044 metrov višje na skalnatem vrhu. Izjemno lepa trasa, s čudovitimi razgledi in nobenemu od nas treh ni bilo žal, da smo ob 8ih zvečer uživali na vrhu z odklopljenimi glavami. Nisem si predstavljal, da bo to tudi edini dan s takimi razgledi, zato ga sedaj še bolj cenim.
Petek popoldne je bil čas za tekmo. Tekmovalci smo se z avtobusom iz hotela odpeljali na štart, kjer me je presenetila množica ljudi oz. navijačev, ki se je že vzpenjala po trasi. To je bilo prijetno presenečenje, saj sem pričakoval, da bomo na trasi bolj ali manj osamljeni tekmovalci z nekaj organizatorjem, nasprotno pa so Norvežani poskrbeli za odlično vzdušje in glasno navijanje po celi progi.
©tart je bil hiter, z nekaj rokoborbe, saj ni bilo veliko prostora in smo se morali hitro razvrstiti v eno vrsto. Začetnih 300vm je bilo tekaških in tu sem nekaj časa izgubil predvsem zaradi borbe s prehitevanjem. V tem delu so še vsi prekipevali od energije in težko si je bilo izboriti ugoden položaj. Nato smo prišli v meni ljubši del proge, ki so jo prekinjali številni skalni skoki, kjer si moral uporabiti tudi roke. Na tem delu sem se hitro začel bližati vodilni četverici, ki mi je prej pobegnila že skoraj za pol minute. Med tekmo sem res užival, saj ni bilo pomembna samo moč, velikokrat si lahko kakšno sekundo pridobil tudi z drugačno linijo oz. zaporedjem korakov. Pascala in Thorbjorna sem povsem ujel 200 metrov pod vrhom, vodilna pa sta bila že neulovljiva. Vedel sem, da lahko končam kot tretji, zato sem za trenutek predahnil in jima zgolj sledil. Nato je prišel na vrsto ključni trenutek, ko je markirana trasa zavila levo okrog skalnega skoka, Pascal in Thorbjorn pa sta usekala naravnost navzgor. V trenutku, ko se moraš odločiti v stotinki sekunde, sem zavil levo, ker nisem bil prepričan, da jima bo uspelo priti naravnost čez. Takoj mi je bilo jasno, da bo to odločilo tretje uvrščenega. Ko sem čez slabo minuto prišel nad skalni skok, sem ugotovil, da jima je uspelo in sta pridobila okrog 15sec. Pascal mi je po tekmi povedal, da sta zlezla čez skok povsem z zadnjimi močmi in ni veliko manjkalo, da bi morala obrniti. Jezen sem pospešil in kmalu Norvežana ujel nazaj, do cilja pa je bilo le še minuto do dve. Z nekaj skoki po vrhovih skal sem ga prehitel ter pogledoval proti Pascalu, ki je bil še vedno kakšnih deset sekund pred mano, klanec pa se je že položil proti cilju. V tistem trenutku sem se nekako vdal in zadovoljil s četrtim mestom, čeprav mi je bilo takoj po prihodu v cilj žal, saj je bil Pascal povsem izčrpan in bi ga ob polnem šprintu v cilj lahko morda celo prehitel. Kljub temu smo bili v cilju vsi prešerno razpoloženi, za trenutek se je prikazalo celo modro nebo in vzdušje na vrhu je bilo res tisto pravo, kot bi se vsi tekmovalci med sabo poznali že dolgo let, a smo se z nekaterimi videli prvič.
Celotni rezulati

Sobota in nedelja sta bili namenjeni raziskovanju okoliških gora. Na žalost nam vreme ni več služilo, ves čas nas je obdajala megla z rahlim rosenjem a kljub temu smo naredili dve lepi turi po pravi divjini brez stezic, tisti pravi Norveški Trail.



Utrinek iz proge

Veselje prvih petih v cilju

Utrinek iz raziskovanja okoliških gora

Comments are closed