Dolomites Vertical Kilometer, 15.7.2016

V petek se je v Canazeiu zgodil vrhunec vertikalne sezone, tudi vrhunec moje poletne sezone, vertical KM za svetovno serijo. Ta tekma je imela od nekdaj posebno mesto v mojem koledarju, nenazadnje sem pred štirimi leti tu zmagal in premagal tudi Kiliana. Letos maja, ko sem začel s pripravami na poletno sezono, sem si zadal cilj, da v Canazeiju ponovno zmagam. Imel sem dobro zimsko sezono, težav s poškodbami ob prehodu na tek ni bilo, časa za trening je bilo dovolj. Trenirati sem vedel, kako moram in ni bilo razloga, da si ne bi zastavil takega cilja. Nekoliko me je primzemlil Philip v Santa Caterini, ko me je premagal skoraj za 3 minute in malo sem začel dvomiti, da sem sploh sposoben se boriti za najvišja mesta v Canazeiu. Vendar nisem obupal, vztrajal pri svojem, verjel in prišel je dan tekme.
Pred štartom sem čutil napetost, vendar to sem že ugotovil, da brez tega sploh ni mogoče dobro nastopiti in zato to napetost vedno obrnem v dodatno motivacijo. Vremenske razmere so bile meni pisane na kožo, to moram priznati, 15°C sredi poletja je res nekaj neverjetnega. Tako ni preostalo drugega, kot da noge opravijo svoje in se izkažejo na strmini nad Canazeijem. Po štartu je bilo letos potrebne kar nekaj rokoborbe, čutiti je bilo, da ima veliko fantov visoke cilje. Tudi sam sem moral podeliti nekaj komolčkov, drugače ni šlo, vendar se povsem v ospreje nisem silil. Do višine 200m sem še nekako lovil svoj ritem, hkrati pa opazil, da se je Philip začel oddaljevati. Vedel sem, da je to trenutek, ko je potrebno iti in postavil sem se na čelo zasledovalcev in s tem dvignil ritem. Kmalu je pred mano prišel Hannes Perkman, ki je tempo še nekoliko dvignil, moje noge pa so bile še vedno močne. To je to sem si rekel in hitro sva se odlepila od zasledovalcev, kar mi je dalo še dodatnih moči. Philip je imel na polovici že minuto prednosti in izgledal je nedotakljiv. Sam sem bil še vedno za Hannesom, vendar sem imel občutek, da je tempo padel. Nisem se obotavljal, ampak takoj skočil predenj in s povišanim tempom nadaljeval. Hitro sem naredil 20sekund prednosti, a pred mano oz. bolje rečeno nad mano, je bilo še 400m. Sledilo je najtežjih nekaj minut, med 700 in 900m, ko veš da si že blizu, pa še vedno zelo daleč, hkrati pa je strmina ravno največja. To so res minute za katere ne moreš natrenirati v dveh mesecih, ampak za katere glavo treniraš celo življenje, da te v takih trenutkih ne izda. V takih situacijah se vedno poizkušam spomniti besed trenerja Iztoka, ki je rekel, da ko glava misli, da ne moreš več, ima telo zagotovo še nekaj %rezerve in v teh nekaj % se delajo zmagovalci. Končno sem prišel na prečko, ki je sicer daleč od ravnine, vendar se teren precej položi in tukaj sem lani izgubil 3.mesto. Tokrat sem se že pred tekmo pripravil na ta del in mislim, da mi je letos tu uspelo pridobiti še nekaj sekund, seveda so pomagali tudi starši in ostali navijači. Po prečki sledi še ciljna strmina v pravem pomenu besede, z navijači na obeh straneh, ki te ponesejo prek teh zadnjih metrov. Philip je bil že v cilju, sam pa prvič in zadnjič na tekmi pogledam na štoparico in opazim nekaj sekund pred 32minut. To mi je dalo spodbudo še za zadnjih nekaj metrov, nato pa ciljna črta, padec na travo in lovljenje sape nekaj 10sekund, hkrati pa veselje in sreča, ki je prihajala od znotraj. To so res nepopisni občutki, ki takoj potlačijo trpljenje zadnjih 30 minut in zaradi česar se sploh ženem do takih skrajnost. Izkupiček tekme je bil 2.mesto in čas 32minut 41sekund, kar je tretji najboljši čas v zgodovini. Le Philip Götsch ima dva boljša časa, letošnji rekord, ter lanskoletni rekord, ki je bil dve sekundi hitrejši od mojega časa. Vsi ostali časi Kiliana, Zemmerja in drugih, so slabši…res neverjetno!
Celotni rezultati>>>



Utrinek iz prečke

Comments are closed