Red Bull K3, 30.7.2016

V soboto sem nastopil že na mojem tretjem K3-ju in zopet me je presenetil, kako težka tekma je to v resnici. Lahko bi rekel, da je bila prvič še najlažja, čeprav sem že takrat rekel, da je to najtežja tekma, kar sem jih kdaj dirkal in svojega mnenja tudi letos nisem spremenil. Zakaj je temu tako, boste upam razbrali iz spodnjega zapisa o letošnjem dogajanju.
Po lanskem odstopu na tej tekmi, ko sem vse skupaj res vzel preveč z levo roko in se mi je potem kar dobro maščevalo, sem letos priprave na tekmo vzel bolj resno. Pa ne v smislu treninga, ker pravega specifičnega treninga za to tekmo ni bilo in tu je zagotovo še rezerva. Na tekmo sem se bolj pripravil v smislu taktike, dodajanja tekočine itd. Bistvena sprememba napram lani je bila, da smo imeli letos s seboj Janeza, ki nas je na polovici proge oskrboval. To je bil pogoj, da sem lahko štartal brez palic, ki mi jih je nato pred najstrmejšim delom dobil od Janeza.
Druga pomembna stvar na tekmi je tekočina in energija. Na celotni trasi namreč organizator zagotovi le dve okrepčevalnici, kar je za tako dolgo traso absolutno premalo, zato mora vsak tekmovalec nekako poskrbeti za dodatno vnašanje tekočine in energije. Moj prvotni plan je bil celo, da bi tekel z majhnim trail nahrbtnikom s kamelo, geli, vetrovko itd. Na koncu sem se odločil, da tega ne rabim, obvezno vetrovko sem zavezal okrog pasu, v žepek pa dal flaško z 1,5dl pijače in gel. To je bilo dovolj do prve okrepčevalnice, nato sem dobil še eno flaško in gel od Janeza, kar je zadoščalo za drugi del.
Tretja pomembna stvar pa je taktika tekma, ki na koncu vedno odigra odločilno vlogo. Tekma je tako dolga, da enostavno ne moreš od štarta do cilja napadati do konca, potrebno je začeti po pameti, da ostanejo moči do konca. To pomeni, da se ne smeš ozirati na hitrost konkurentov, vendar vztrajati pri svojem tempu, čeprav je to zelo težko. Iz vertikal kilometrov sem seveda navajen od štarta pohoditi gas na polno ter ne popuščati do cilja. Tu bi bil to zagotovo samomor.
Dan tekme je bil lep, sočen, vroč, na srečo ne soparen. Tokrat smo začetni del skozi mesto, do vznožja klanca pretekli v dokaj zmernem tempu, po letečem štartu, pa so nekateri takoj potegnili. Sam sem se držal svoje taktike in tekel umirjeno, velikokrat vmes zahodil in prvih 500 višinskih metrov mi je minilo hitro, počutje pa je bilo odlično. Tekel sem na čelu skupine favoritov, pred mano sta bila le dva tekmovalca s prednostjo okrog pol minute, a se na njih ni nihče oziral. Vsi smo vedeli, da bo o zmagovalcu odločal drugi del trase. Na prvem kilometru višine, smo ujeli vodilnega in mu nato v lepem tempu sledili mimo prve okrepčevalnice do polovice trase, kjer me je čakal Janez s palicami, pijačo in gelom. Tu se trasa postavi pokonci, Marco in Philip pa sta se postavila na čelo kolone petih tekmovalcev, ki smo še ostali v ospredju. Od skupinice sta hitro odpadla še dva tekmovalca in ostali smo trije, ki smo se v vedno hitrejšem tempu prebijali čez visoko travo, ki je vzpon zelo oteževala. Na tem delu je napadel Philip in hitro napravil pol minute razlike, nato pa se nepričakovano ustavil in naju zopet počakal. Po tekmi mi je dejal, da se mu je vrh zdel predaleč, da bi ga napadel kar sam. Tako smo nadaljevali skupaj, tempo mi je zelo ugajal in na trenutke sem celo pomislil, da bi prevzel narekovanje tempa in se ju mogoče otresel. Pa sem tudi sam ugotovil, da je do vrha še 1000vm in bi bil to lahko nož v hrbet. Proti vrhu najstrmejšega dela, 800vm do cilja mi je v nekem trenutku začelo postajati težko. Zgodilo se je res zelo hitro in ni mi preostalo drugega, kot da tempo nekoliko spustim in v nekem svojem ritmu nadaljujem. Postajalo mi je vedno težje, ampak to je bila neka druga utrujenost, kot sem jo vajen, vlogo je začela igrati tudi višina. Na zadnji okrepčevalnici, dobrih 600vm pod vrhom, me je ujel Henry in nekaj časa sva hodila skupaj. Meni je postajalo še težje in kmalu nisem mogel več slediti niti njegovem tempu. Ostala mi je le še borba s klancem, samim sabo in željo, da čimprej dosežem cilj. Prvi trije so bili premočni, peti je bil že daleč zadaj, čakalo pa me je še 500vm. Po tekmi smo se pogovarjali, da bi bilo zelo zanimivo snemati, kaj se tekmovalcu v takih trenutkih podi po glavi. Dejstvo je, da sem sam takrat v nekem transu, noge in celotno telo je zelo utrujeno, pozna se redek zrak in po telesu se podi občutek, da mišice ne dobijo dovolj kisika, da bi lahko napredovale tako hitro, kot želi glava. Ves čas iščeš nek ritem, v katerem najhitreje in najlažje napreduješ. Veš, da se ne smeš ustaviti, saj bi te konkurenti v trenutku ujeli, hkrati pa je vsak korak velika bolečina. Sam si v takih trenutkih postavljam vmesne cilje, ker končni cilj je še predaleč in izgleda nedosegljiv, vmesnega pa je lažje doseči in dobiš občutek, da vseeno hitro napreduješ. S tako taktiko je tudi tokrat prišel cilj in zadovoljstvo, da ni potrebno več gor. Telo je bilo izžeto in odobna skala me je priklenila na tla za nekaj minut. Tisti moment uvrstitev in čas nista pomembna, šteje le to, da si premagal samega sebe in osvojil cilj, da se je trpljenje zadnjih minut končalo. Po nekaj minutah, nekaj popitih kozarcih tekočine, nekaj vnešenih kalorij v obliki piškotov in čokolade ter popitem Red Bullu, se misli začnejo postavljati nazaj. Zbral sem moč pogledati daleč v globino, proti 3000 vm oddaljenem štartu in vsa bolečina je bila za trenutek pozabljena. To je trenutek čiste sreče in zadovoljstva, da ti je uspelo nekaj za kar si treniral dolgo in kar jih zmore malo športnikov. V takih trenutkih pozabim, kaj sem doživljal med tekmo in sem vesel, da sem kjer sem, z novo veliko izkušnjo v žepu. Povrne se tudi moč za uživanje v razgledih, pogovor s sotekmovalci ter počasi sestop nazaj proti dolini, ko šele začneš v resnici ugotavljati kako daleč je vse skupaj.
To je bil letošnji Red Bull K3, tekma ki prisili telo, da pokaže svoje limite. Četrto mesto in čas 2h13min je super rezultat, s katerim sem zelo zadovoljen, saj vem, da v danem nisem bil sposoben več. Zagotovo pa se bom na tekmo še kdaj vrnil, še bolje pripravljen in še višjimi cilji. Prej pa jo bom za vsaj eno leto odklopil iz glave in razmišljal o drugih podvigih. Naslednji mesec to ne bodo tekme, temveč lepi treningi po naših gorah in cestah. Na tekme se zopet vrnem 10 .septembra na Red Bull Dolomitenmannu v Avstrijskem Lienzu.
Celotni rezultati>>>



Utrinek (foto: Andrea Rolando)

Comments are closed