Red Bull 400, 17.9.2016

Leto je naokoli in v soboto je bil zopet čas za najtežjih 400m na svetu. Dan se ni začel nič kaj obetavno, kot da bi nam vreme želelo vzpon na letalnico še dodatno otežiti. Tudi organizatorji so bili že malo v dvomih, ampak so na koncu le sprejeli odločitev, da tekma bo, vendar brez finalnega boja. To je pomenilo, da se bomo najboljši borili sami s sabo in časom, saj smo bili uvrščeni vsak v svojo kvalifikacijsko skupino.
V prvi skupini je nastopil Simon Novak, ki je veljal za enega glavnih favoritov in s svojim časom dokazal, da se bo za zmago tokrat potrebno res potruditi. Mene je nastop čakal šele v sedmi kvalifikacijski skupini, kar je pomenilo več kot 3 ure zatem. Čas sem si krajšal s počitkom, občasnim pogledom na dogajanje na letalnici in dobro uro pred nastopom s pričetkom ogrevanja. Vmes je zelo dober čas pričakovano postavil tudi Luka Kovačič, ki pa je za Simonom vseeno zaostal več kot 10 sekund. Vsi smo težko čakali tudi nastop praktično nepremagljivega Arslana, ki mu je uspelo za las, le za dobro sekundo prehiteti Simona. Sledil je še nastop Matjaža – Mika in Simona Aliča, ki sta nekoliko zaostala tudi za Lukom.
Moj nastop se je tako hitro približeval in napetost se je stopnjevala. Večina je pričakovala samo še moj nastop, čeprav sam nisem verjel, da bi se lahko boril povsem za vrh. Glede na treninge na letalnici, sem pričakoval čas okrog 5:20 in čas vodilnih dveh se mi je zdel skoraj nedosegljiv. Vseeno sem bil trdno odločen, da od štarta napadem na polno in poizkušam zdržati do vrha, pa naj čas pokaže koliko sem sposoben. Namenoma nisem imel na roki ure, ker se nisem želel obremenjevati s časom, ampak sem hotel zgolj napasti do konca. Po poku pištole se je začelo, prvih 50 metrov še nekoliko z rezervo, nato pa napad do konca, malo po vseh štirih, malo z rokami na kolenih in hitro sem bil na puklu, kjer mi je uspelo zateči, kar je resnici na ljubo izjemno težko in bolečina zelo velika. Po prihodu na zaletišče sem za trenutek ujel glas napovedovalca, da imam zelo dober čas in začelo se je glasno spodbujanje navijačev, ki so me ponesli v zadnjih sto metrov. Po pravici povedano se teh zadnjih sto metrov niti ne spomnim dobro. V glavi se je pojavil nekakšen šum in sploh se ne spomnim, da bi slišal navijače in napovedovalca, ki me je menda spodbujal, da sem blizu zmage. Spomnim se le to, da nisem želel pogledati proti vrhu, ampak sem le čakal, kdaj bom pred sabo zagledal lesene stopnice, ki so pomenile cilj. Cilj, na katerem se je prava bolečina šele pojavila, ko noge niso več držale, srce je divjalo, pljuča so hotela dobiti manjko kisika, želodec pa je bil na meji, da pošlje ven jutranji zajtrk. Reševalci so me, tako kot praktično vsakega tekmovalca, odvlekli na blazine, kjer sem telo želel spraviti nazaj v komfortno cono. Vmes sem iz glasov v okolici dojel, da mi je za zmago zmanjkala sekunda ali dve. Glede na trenutno stanje mi je bilo jasno, da je bil v tistem trenutku to moj maksimum, ampak ne v nogah, temveč v glavi. ©e kako jasno mi je, da je bilo telo zagotovo sposobno dve sekundi hitreje, ampak je glava rekla NE. Zagotovo bi le ta imela še večjo vlogo, če bi se vsi skupaj pomerili še v finalu, saj je v borbi mož na moža še toliko pomembneje, ali znaš odmisliti sotekmovalce in iztisniti le in samo svoj maksimum.
Skratka Red Bull 400 v Planici je tudi letos potrdila sloves najtežjih 400 m na svetu. Tudi zame je to tekma, kjer na plano pridejo drugačni občutki in utrujenost, ki je občutim na nobeni drugi tekmi. Zato se bom nanjo zagotovo še vrnil.
Poročilo z vsemi rezultati, slikami, itd >>>



Zadnji metri proti vrhu letalnice (foto: Samo Vidic)

Comments are closed