Triglav up, 27.9.2016

Od mojega zadnjega podviga na Triglavu, ko sem postavil najhitrejši čas vzpona in spusta, so minila natanko 3 leta. Že takrat je bil to neuradno tudi najhitrejši čas samega vzpona iz doline na naš najvišji vrh, za katerega pa sem že takrat vedel, da se ga da še izboljšati.
Če sem po opravljenem podvigu gor-dol takoj vedel, da je bilo to prvič, zadnjič in nikoli več, sem vedel tudi, da se bom najhitrejšega vzpona zagotovo še lotil. K tem so me spodbudili tudi številni prijatelji, s katerimi smo radi debatirali, kje bi bilo mogoče iti še hitreje in se spustiti pod mejo 1h30min.
Vedno bolj me je začela privlačiti tudi trasa in Vrat in lansko poletje, sem šel enkrat preveriti kako hitra je ta pot. Zastavil sem si močan tempo, čeprav sem ves čas vedel, da grem lahko še hitreje in na vrhu se je štoparica ustavila pri 1h33min, kar me je presenetilo in dalo jasen odgovor, da je tudi ta pot zelo hitra.
Nato je zopet mineval čas, prihajale so tekme, treningi in nekako se nisem odločil za nov napad na Triglav. Kljub temu, da na koncu vedno vse zgleda tako enostavno, se mora za tako hiter čas poklopiti več stvari. Kot prvo je to jesenski termin, ko je na poti manj planincev, potem je tu uskladitev z ostalimi tekmami, pa vreme mora biti idealno in pa seveda motivacija. Le ta je tu še toliko bolj pomembna kot na tekmi, saj ni borbe s sotekmovalci, temveč le s samim sabo ter časom. Letos je željo po hitrem vzponu izrazil tudi Luka Kovačič, s kom opraviva veliko skupnih treningov in vedel sem, da če je kdo sposoben slediti mojem tempu, je to on.
V ponedeljek, dan pred podvigom je dozorela želja, povabim še Luka in v torek, malo čez sedmo uro zjutraj sva stala pred Aljaževim domom v Vratih s prsti na štoparici in pogledom proti vrhu. Narekovanje tempa sem prevzel jaz, predvsem ker pot poznam bolje, kar pa je v takem boju s časom bistvenega pomena. Pot Čez Prag je zelo zavita in tehnično zahtevna in vsaka skrenitev s poti, četudi le za par sekund, se na koncu lahko nabere v debelo minuto ali celo več, kar pa je bilo v najinem primeru nesprejemljivo. V slabi uri in pol najinega vzpona nisva imela časa za pogovor, le nekajkrat sva preverila stanje drug drugemu, da je tempo pravi in nadaljevala v najhitrejšem možnem ritmu. Ko sva vstopila v zadnji del poti nad Kredarico, sem že malo podvomil v najin uspeh, ker se je čas (pre)hitro bežal. ©e večji dvomi so se mi porajali na grebenu Malega Triglava, ki je bil poledenel in je zahteval še dodatno upočasnitev. Vendar se nisva dala, nadaljevala hiter tempo in malo pred vrhom sem ugotovil, da nama bo uspelo. In res nama je, čas se je pri Aljaževem stolpu ustavil na 1h 29min in 00 sekund, kar je doslej najhitrejši vzpon na Triglav. Vesela sva bila, da sva zdržala, hkrati pa sva se strinjala, da je bil v tistem trenutku to najin maksimum.
Moram povedati, da noben moj rekord na Triglav ni bil vnaprej načrtovan ter brez kakršnekoli zunanje pomoči. Vedno sem imel vso potrebno hrano, pijačo in oblačila s seboj v majhnem nahrbtniku. Ti najhitrejši vzponi na Triglav niso tekme, ampak jih opravljam za svoje zadovoljstvo, dober trening in premagovanje lastnih mej. Ko postavim nek nov mejnik, začutim veliko zadovoljstvo po tem, da sem premagal samega sebe, svoj prejšnji mejnik in ne da sem premagal koga drugega. Temu so namenjene tekme, kjer se borimo mož na moža in kjer je prostor za dokazovanje pred drugimi. Tudi ko so me novinarji spraševali kaj mi pomeni več, rekord na Triglav ali zmaga na tekmi…mislim, da vse povem s tem, da je Triglav vedno le trening za tekmo.
Ali se bom še kdaj lotil prestavljanja svojih mejnikov na Triglav? Zagotovo bom še kdaj napadel Triglav čim hitreje možno, kdaj bo to, na kakšen način, pa mi bo to povedal trenutni nagon.



Z Lukom na vrhu Triglava po najhitrejšem vzponu doslej

Comments are closed