Pretekli vikend je nad Gardskim jezerom potekal tradicionalni zaključek svetovne serije v disciplinah Verical Kilometer in SkyRace. Če na hitro povzamem, bi rekel, da je bil tokratni vikend v znamenju slabega vremena in številnih bolezni.
Tekma je bila na mojem koledarju zabeležena, kot eden od treh vrhuncev sezone in tudi trening sem precej prilagodil temu. Poleg tega pa sem imel željo nastopiti tudi na SkyRace, saj sem precej treninga v zadnjem času posvetil tudi tej disciplini. Lahko bi rekel, da je do zadnjih desetih dni vse potekalo po planu in polno motiviran sem čakal na tekmo. Nato pa se me je začel lotevati zelo močan prehlad, ki me je dodobra izmučil. Zadnjih deset dni tako praktično nisem treniral, oz sem občasno naredil le kakšen raztek , prehlad pa ni in ni hotel izginiti. V petek, na dan vertikala sem tako še vedno pokašljeval in v močnem dežju ter spremenjeni trasi, sem bil povsem demotiviran za tekmo. Zavedal sem se namreč, da tek v močnem dežju in polna obremenitev pljuč, ne bosta čisto nič pripomogla k izboljšanju zdravja. Po pravici povedano še pol ure pred štartom nisem bil prepričan, da želim stopiti na štart. Če ne bi bil z mano tudi Luka, bi verjetno ostal v topli postelji v apartmaju s toplim čajem v roki. Tako pa sva se še z 200 drugimi tekmovalci ob pol sedmih zvečer v močnem dežju prerivala na štartni črti in čakala na pok pištole. Kot vedno, se je tudi tokrat začelo s polnim šprintom skozi mesto in v klanec, kjer nismo zavili v originalno strmino, temveč na B traso, ki je veliko bolj položna in daljša. Že po nekaj minutah tekme sem opazil, da se telo ne odziva, kot ponavadi. Noge in srce bi želela hitreje, medtem ko pljuča niso dala dovolj kisika in zdelo se mi je da ves čas hiperventiliram -kot bi tekel na visoki nadmorski višini (verjetno posledica prehlada). Tako sem v bistvu celotno traso odtekel v nekem trening tempu, ki se mi je zdel na trenutke prav smešen. O odstopu nisem razmišljal, ker sme vedel, da bom hitreje v cilju, kjer so me čakala topla oblačila, kot pa nazaj v hotelu. Večino trase sem tako pretekel za Lukom, ki mu tudi ni šlo najbolje in v cilj sva pritekla eden za drugim, daleč od željenih mest.
Že v petek zvečer, sem se odločil, da je nastop na sobotnem Sky-ju povsem brez smisla. S takim zdravjem bi si gotovo naredil več škode, kot dobrega, zato sem dan preživel kot navijač ob progi, kar pa je tudi zanimiva vloga – občasno 🙂
Rezultati
Deževna tekma v soju čelnih svetilk
