Svetovno prvenstvo individual, 24.2.2017

Letošnje svetovno prvenstvo, ki potekal v Tambreju in na Piancavallu, je nam najbližje doslej in zato idealna priložnost, da si mojstre na delu ogleda tudi kakšen slovenski navijač. Vsak domač glas na taki tekmi zagotovo doda še kakšen atom moči, ki mi bo predvsem v sredo na Piancavallu zelo prav prišel.
Prvenstvo se je sicer začelo v petek s klasično tekmo, ki pa jo je zaznamovalo pomanjkanje snega, ki ga je tam občutiti še bolj, kot v naših hribih. Trasa je bila tako prestavljena v odročno dolino na severni strani Monte Cavalla in je bila za širšo publiko povsem nezanimiva. Svoje je dodalo še vreme, ki je progo v celoti zagrnilo z meglo, ki bi jo lahko rezal. Lahko si predstavljate, kako zahtevna je bila tekma, če navedem samo nekaj dejavnikov: težki snežni pogoji s skorjo, razritim snegom, ogromno skalami, meglo in difuzno svetlobo, skratka pogoji, ki so zahtevali zbranost tekmovalca vsako sekundo 2 urne tekme. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje prišel v cilj tako fizično in psihično izčrpan ter vesel, da sem ostal nepoškodovan – vsaj upam, saj posledice še celim.
Trasa s 1900 višinskimi metri zahtevnih štirih vzponov in spustov je bila taka, da je zagotovo v ospredje postavila najboljše turne smučarje na svetu. Že po rezultatih se vidi, da so imeli tokrat prednost boljši smučurji, ki so tokrat s svojim znanjem in večjo stopnjo tveganja lahko navzdol pridobili marsikatero minuto. Sam sem vedel, da se na taki trasi ne morem boriti za najboljšo deseterico, saj je bilo zadnjih 14 dni pravega turnega treninga premalo za takšno traso. Vseeno sem na prvih dveh vzponih držal dober ritem in tudi na spustu sledil skupinici med 10. in 15. mestom. Prava taktika tokrat je bila, da na vrh drugega vzpona pridem s to skupinico, ki jo je potem veliko lažje slediti na spustu v tako slabi vidljivosti, kot voziti sam v ospredju. To mi je tudi uspelo in drugi spust sem začel lepo za skupino hitrih spustašev, ki mi ji ni bilo težko slediti. Nato pa sem pod snegom z levo smučo zadel skalo, ki me je vrgla iz ravnotežja po nekaj meterskem pilotiranju sem se s skranjimi napori rešil padca. Skupinica mi je malo ušla, hotel sem jo ujeti in pospešil a je hitro sledilo še eno bližnje srečanje s kupi snega in skalami, tokrat malo manj prijetno in od katerega še danes čutim bolečino v kolenu. Sledila je streznitev in počasnejše nadaljevanje spusta z namenom, da ne tvegam še enega padca. Iz ozadja me je na dnu spusta dohitela naslednja skupinica tekmovalcev, s katero smo potem skupaj opravili večji del tretjega vzpona, pod vrhom katerega sem začel čutiti, da mi moči pojenjajo. Tik pod vrhom mi je skupinica ušla in v tretji spust sem se zopet podal sam, malo jezen, da nisem zdržal do vrha. Sledil je še zadnji, krajši vzpon ter zadnji spust, na katerem me je dohitela naslednja skupina petih tekmovalcev. Zadnji metri spusta so bili tako res vratolomni, ki so se končali s 500m skejta po ozki cesti, kjer smo se prerivali, komolčkali, kot bi šlo za zmago, ne za 20.mesto in kot da nismo imeli za sabo 2 uri zelo naporne tekme. Na koncu sem izvlekel 23. mesto med 75 tekmovalci iz 25 držav. V tem času, ko vse tuje reprezentance že zelo načrtno delajo s svojimi tekmovalci z mislijo na Olimpijske igre leta 2022, je tak rezultat vsekakor zadovoljiv.
V sredo me čaka še tekma v vzponu, kjer pa je moj cilj zopet boj za najboljšo deseterico. Pri tem mi lahko pomagate tudi vsi navijači, ki ste zelo dobrodošli na Piancavallu.

Celotni rezultati >>>



Utrinek iz zandjega spusta(foto: Wili Seebacher)

Comments are closed