Svetovno prvenstvo Vertical – 1.3.2017

Danes je bila na sporedu še tekma v vzponu, od katere sem sam pričakoval največ. Pred prvenstvom sem ciljal na uvrstitev med najboljših 15, ob dobrem dnevu tudi med 10. Tekmo sem zaključil na 18.mestu, kar je manj od pričakovanj, ampak realno pogledano moram biti z rezultatom zadovoljen.
V zadnjih 6 mesecih sem imel ves čas v podzavesti to tekmo in ob redni službi, družini in drugih obveznostih, sem telo poizkusil kar se da najbolje pripraviti na to tekmo. Bili so dobri in slabi trenutki, na treningih sem užival, kar je najbolj pomembno, prišla pa je tudi bolezen, ko je telo reklo da ima dovolj. V tekmovalnem turnem smučanju sem sedaj praktično 13 let, tako da približno vem kako se pripraviti in kdaj sem dobro pripravljen. Po svojih občutkih sem bil tokrat zelo dobro pripravljen, ampak po današnjem rezultatu, se postavlja vprašanje, kje tista razlika izpred šestih let, ko sem tu, na isti trasi, na svetovnem prvenstvu, osvojil 8.mesto? Razlika je v tem, da je vmes postalo bolj ali manj jasno, da bo turno smučanje 2022 na olimpijskih igrah in so vodilne reprezentance začele povsem drugače delati s svojimi tekmovalci, predvsem mladimi.
V naslednjih nekaj stavkih ne bom iskal razloge za svoj neuspeh, ampak bi želel razložiti na kakšnem nivoju je trenutno turno smučanje. Na svetovnem prvenstvu je nastopilo 25 držav, kar ni veliko v primerjavi z nekaterimi drugimi športi, je pa zelo veliko, če upoštevamo, da je to zimski šport in po vrhu vsega še zelo tehnični zimski šport – preverite koliko držav nastopa v smučarskih skokih, ki so tudi olimpijski šport. Seveda niso vse države na istem nivoju, saj trenutno okrog 7-9 držav močno izstopa. Tekmovalci teh držav so v večini profesionalci, celo leto trenirajo ob polni podpori strokovnega osebja z enim samim ciljem, odlično tekmovati pozimi v turnem smučanju. To vključuje tudi cca 2 meseca treninga na ledenikih v jesenskem času, pa vse ostale priprave, itd. Ko pridejo na vrsto tekme, imajo te reprezentance s sabo 2-3 trenerje, ki vodijo vse organizacijske zadeve tekmovalcev, hodijo na sestanke, po štartne številke, skrbijo za prevoze. Zraven imajo tudi 1-2 serviserja, ki tekmovalcem pripravijo smuči, pa še maserja in vsaj enega fotografa. Se pravi, da ima vsaka od teh držav vsaj 6 članov podporne ekipe, ki skrbijo, da tekmovalcem ni potrebno misliti na nič drugega, kot na tekmo.
In kako izgleda pri nas? O pripravah in treningih ne bom izgubljal besed, saj se sami trudimo po najboljših močeh. Pri prijavi na tekmovanje in iskanju nastanitve nam pomaga PZS, za kar smo ji seveda hvaležni. Pri prevozu pa smo že sami, tako organizacijsko, kot stroškovno. Ko pridemo na tekmovanje smo seveda sami tudi trenerji, ki hodimo na sestanke in včasih dobesedno zabijemo oziroma vržemo stran uro ali dve, ki bi jih veliko raje namenil počitku. Pred tekmo seveda sami namažemo smuči, za masažo pa uporabimo kar priročne valje :) Na tekmi seveda damo vse od sebe, čeprav smo včasih prikrajšani za kakšno okrepčilo med tekmo, ki jo ostalim tekmovalcev priskrbijo njihovi trenerji. Pred in po tekmi seveda naredimo še kakšno fotko in nato obrnemo cel splet, da zadovoljimo pričakovanja novinarjev, ki včasih mislijo, da imam med tekmo čas še slikati :)
Včasih sicer pomislim, da ni mogoče vse skupaj, kar počnem, povsem brez pomena? Pa seveda temu ni tako, saj uživam v vsakem treningu, vsakem dnevu v gorah, na smučkah ali peš in tekme jemljem kot nagrado za prehojeno pot. Spremljajte in podpirajte me (nas) še naprej, saj bomo le tako imeli v Pekingu 2022 svojega predstavnika tudi v turnem smučanju.

Celotni rezultati vertikal >>>



Utrinek iz zaključka vertikala(foto: Janez Pobežin)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>