Tekmovalni vikend v Dolomitih

Pretekli vikend je bil zame zelo aktiven, saj sem nastopil kar na dveh močnih tekmah v vertikal kilometru v italijanskih Dolomitih. V petek je bil na sporedu Dolomites vertikal kilometer, ki mi že nekaj let predstavlja vrhunec poletne sezone. Na to tekmo se vsako leto želim optimalno pripraviti, saj je to eden od dveh (poleg Fully-a) najbolj priznanih vertikalov, nanj pa me vežejo še številni drugi lepi spomini, saj so bili Dolomiti vrsto let praktično moj drugi dom. V vseh teh letih tekmovanj sem tam spletel številna poznanstva in prijateljske vezi, domačini me poznajo in zato se na to tekmo vsako leto z veseljem in polno motiviran vračam. Nenazadnje sem na tej tekmi že 5-krat stal na stopničkah, enkrat tudi zmagal, kar je uspelo le še Urbanu Zemmerju.

Tudi letos nisem skrival visokih pričakovanj, saj sem vedel da sem na tekmo odlično pripravljen. Seveda pa je v taki konkurenci, kot se zbere na tej tekmi, kjer številni računajo na najvišja mesta, zmagati vedno zelo težko. Na tekmi mi je do polovice trase šlo vse po načrtih. Remi Bonnet je v ospredju diktiral močan tempo, ki sva mu lahko do polovice sledila le Patrick Facchini in jaz. Moja taktika je bila, da počakam do 600m, kjer poskušam napasti in se sam podati proti cilju v lov za zmago. Na polovici je šlo še vse po planu in tudi počutje je bilo povsem po pričakovanjih. Vendar ko si s tempom povsem na limitu, je včasih dovolj le ena sprememba ritma, da zapadeš v krizo in ne moreš več slediti sotekovalcem. Kot se je izkazalo je imel Patrick v planu enako taktiko kot jaz in tik pred 600m je močno napadel, tako da mu z Remijem enostavno nisva mogla slediti. Hitro se je pokazalo, da je bil to njegov dan in z Remijem nama je ostala le še borba za drugo in tretje mesto. V zadnjih 200m je tudi Remi pokazal, da se je letos lepo vrnil po poškodbi in suvereno osvojil 2.mesto. Meni je ostala najnižja stopnička in še en čas po 34. minutami. Seveda sem bil z nastopom zadovoljen, dal sem vse od sebe, a na taki tekmi odločajo malenkosti, na katere včasih ne moreš vplivati in zato nimam kaj obžalovati, saj sem prepričan, da v petek višje nisem bil sposoben.

V nedeljo sem nato nastopil še na Vertical KM Col de Lana, ki sem ga imel na listi želja že nekaj let, a se je vedno termin prekrival s tekmo na Grintovec. Lokacija te tekme mi je še bolj domača, saj sem prav tu preživel številne tedne in mesece coldelanapriprav pri prijatelju Filippu. Zato sem bil nastopa na tekmi še toliko bolj vesel, še bolj pa verjetno Filippo, ki tekmo tudi organizira. Pred štartom mu nisem verjel, ko je vsa leta govoril, da je trasa še bolj strma od tiste v Canazeiu, da je mogoče že prestrma za hitre čase. Med tekmo pa sem nato izkusil na lastnem telesu, kaj je imel v mislih. Res take naklonine v bistvu še nisem nikoli dirkal. Edino Fully se lahko primerja, vendar je tam boj enakomeren klanec in odseki vsekakor niso tako strmi kot tu. Trasa je res lepa, speljana naravnost navzgor po travnikih, skozi gozdičke, čez lestev, skratka lepa trasa za ‘umirati na oborke’ :) Tudi na tej tekmi se je zbrala zelo močna konkurenca in kljub temu, da so me napovedovali za glavnega favorita, sem se za zmago boril povsem do zadnjih metrov. Znanec iz turno smučarskih tekmovanj, zimzelen Manfred Reicheger, mi ni dal mirno dihati do konca. Vikend je bil tako popoln, preživet v dobri družbi domačih in prijateljev, v gorah, na tekmah, skratka na način, ki mi je všeč.

Prav veliko počitka trenutno ne bo, saj me že prihajajočo soboto čaka Red Bull K3!

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>