Evropsko prvenstvo Etna, 23.-25.2.2018

Poročilo z Evropskega prvenstva tokrat objavljam z zamudo, saj je bilo zadnjih 10 dni prenatrpanih in glava drugje, kot pa v pisanju novice. So pa misli in odzivi na same nastope v tem času dozoreli in poročilo bo mogoče poročilo še bolj realno.

Mnogi so bili presenečeni nad tem, da Evropsko prvenstvo v turnem smučanju poteka na Siciliji, ki jo vsi bolj ali manj poznamo po morju, plažah in vročini. No večina ve, da je na Siciliji tudi najvišji še delujoči vulkan v Evropi in prav na pobočjih tega 3300 metrov visokega vulkana je že dvakrat potekal tudi svetovni pokal v turnem smučanju. Na obeh teh dveh svetovnih pokalih sem tudi sam nastopil, dosegel tudi svojo najboljšo uvrstitev (5.mesto), predvsem pa sta mi ostala v spominu po prekrasnem, toplem vremenu, velikih količinah snega in odličnih pogojih za turno smučanje. No tokratno prvenstvo pa mi bo ostalo v spominu predvsem po katastrofalnem vremenu, saj si slabšega vremena skoraj ne bi mogel zamisliti. V štirih dneh smo imeli vse, od nekaj ur lepega vremena prvi dan, nato dan organskega vetra, pa dan nalivov dežja in sodre, vmes celo en lep dan, če odmislimo veter in za zaključek zopet sneženje in megla, da bi jo rezal. Lahko si predstavljate, da so imeli organizatorji velike težave z organizacijo tekem, tekmovalci smo bili deležni čakanja, prestavitev, sprememb itd, ampak na koncu smo vseeno dobili tisto, po kar smo prišli, tekmo v vertikalu in individualu.

Po prestavitvi Verticala, je bila zame prva tekma na prvenstvu individualna tekma. Dan prej je na pobočjih zapadlo skoraj meter novega snega, pred tekmo je pihal močan veter in organizatorji so na koncu pripravili skrajšano traso v dveh krogih. To je bila hitra in povsem nezahtevna tekma, kjer ni odločala tehnika, tudi spusti ne. Trasa je imela 4 vzpone in po tekmi smo se pohecali, da so bile to 4 tekme v vzponu. Resnica res ni bila daleč od tega. S  svojim nastopom sem bil zadovoljen delno, saj mi kratki, hitri in nezahtevni vzponi niso najbolj odgovarjali, saj na njih nisem mogel izkoristiti svojega tehničnega znanja. 20.mesto je bilo tako malo manj od pričakovanj oz želja, vseeno pa razočaran nisem bil in sem tekmo zapustil z dvignjeno glavo.

Zadnji dan je bila na vrsti tekma v vzponu, zagotovo moja paradna disciplina na kateri sem tudi letos največ pričakoval. Zadnje dni sem imel zelo dobre občutke, tudi trasa mi je ustrezala in štart sem pričakoval polno motiviran. Zopet pa nam je ponagajalo vreme s sneženjem in meglo, da bi jo rezal. Tekma je bila po smučišču, katerega je teptalec dobro uro pred štartom poteptal, a je v tem času zapadlo novih 5 cm snega, kar pomeni, da tekma praktično ni bila po smučišču. Kmalu po štartu smo se vsi tekmovalci namreč postavili v eno špuro, ki je bila uhojena od predhodnikov, levo in desno pa je bilo 5 cm novega snega, kar je seveda pomenilo, da je vsako prehitevanje vzelo ogromno energije. Tokrat sem sicer štartal veliko bolje, kot v Puyu, a so bili tudi moji cilji višji. Težava pa je nastopila v drugem delu, ko navadno začnem pridobivati, tokrat pa sem bil ujet za skupino tekmovalcev in kljub temu, da sem imel dovolj moči, nekajkrat želel prehiteti, je tekmovalec vsakič ob mojem poskusu tudi sam pospešil in mi tako preprečil prehitevanje. Končno 13.mesto je sicer odličen rezultat, ampak v tem primeru sem vedel, da sem bil sposoben več in v primeru klasičnega vertikala, ob široki in urejeni progi, bi zagotovo lahko iz sebe iztisnil več.

Vsi rezultati pa na ISMF

Comments are closed