Že nekaj let imam v glavi projekt Tržiških vrhov, pozimi, s smučmi, v enem dnevu. Zadnjih nekaj zim je bilo tako skopih s snegom, da o kakšnem resnem poizkusu niti razmišljal nisem. Letošnja zima pa je s snegom bogata in sredi februarja sem začel razmišljati in raziskovati traso bolj podrobno. Traso v kopnih razmerah poznam v celoti, tudi pozimi sem obiskal že večino od desetih vrhov, ki so vključeni v Tržiško planinsko pot. Seveda pa je povezati te vrhove povsem druga pesem in od začetka sem se zavedal, da je to tehnično zelo zahteven projekt, ki zahteva veliko alpinističnega in turno smučarskega znanja. Za vse, ki ne poznate Tržiške planinske poti, začne in konča se v Tržiču, vmes pa je potrebno osvojiti Dobrčo, Begunjščico, Vrtačo, Kočutica – Baba, Veliki vrh v Košuti, Kladivo, Košutnikov turn, Stegovnik, Storžič in Tolsti vrh. Trasa poti sicer ni vnaprej določena, a najkrajša je dolga okrog 65 km, z višinsko razliko 7000m. Poleti so že številni to traso opravili v enem dnevu, enkrat je bila organizirana celo tekma, v zimskih razmerah pa zaenkrat to ni uspelo še nikomur.
Letošnja zima je sicer s snegom bogata, a tistih pravih ugodnih snežnih razmer za daljše turne smuke je bilo zelo malo. Sploh zadnja dva meseca mi enostavno ni uspelo pregledati dveh ključnih odsekov trase, ki jih pozimi doslej še nisem prehodil oz. presmučal. To je prehod iz Hajneževega sedla na Veliki vrh v Košuti in pa nato prečenje celotne Košute do Košutnikovega turna. Letno varianto iz Hajneževega sedla na Veliki vrh sem hitro opisal, saj zahteva popolno alpinistično opremo, ki jo na tako dolgi turi ne morem tovoriti s sabo. Tako sem se odločil za grapo, ki prek severne stene pripelje na Toplar. S to varianto je sicer potrebnih dodatnih 300 višinskih metrov zaradi spusta s Hajneževega sedla do pod grape in nato še dodatno prečenje iz Toplarja nazaj na Veliki vrh. Skupno dobre pol ure več, ampak grapa je primerna tudi za vzpon z enim cepinom in lahkimi derezami – seveda v idelanih snežnih razmerah. Grape prej nisem poznal, zato je bila to neznanka, za katero sem upal, da ne bo predstavljala prehudega problema. Drug in verjetno najbolj vprašljiv del celotne ture pa je prečenje grebena Košute. Iz Velikega vrha do Kladiva ni težav in za ta del sem predvideval, da mi ne bi smel vzeti več kot 20 min. Drugi del od Kladiva do Košutnikovega turna pa je druga pesem. Tu je greben tehnično zelo zahteven, pobočja so zelo plazovita in za ta del nisem imel nekega konkretnega plana kako in kaj. V glavi sem imel zgolj to, da bo potrebno sprejemati premišljene in pametne odločitve. Ker me marsikdo pozna zgolj kot tekmovalca, naj omenim, da imam tudi veliko alpinističnih izkušenj, tako s plezanjem visokih sten poleti, kot tudi pozimi, sem tudi alpinist in gorski reševalec. Ta dejstva navajam zato, da ne bi kdo mislil, da sem se projekta lotil nespametno, brez neke podlage znanja in izkušenj, ki jo tako zahtevna trasa zagotovo zahteva. Ze
Na Dobrči v soju čeknih svetilk in prvi svetlobi dneva
vedal sem se, da je za Tržiške vrhove v zimskih razmerah v enem dnevu, potrebno biti hiter, izkušen, previden in pameten.
Pri projektu sta se mi tokrat pridružila še Luka Kovačič ter Matjaž Mikloša in skupaj smo še v trdi temi ob 4.30 štartali iz centra Tržiča. Praktično do Lešanske planine smo tekli po kopnem, nato pa nadaljevali na smučeh in ob 5:55 smo bili na vrhu Dobrče. Sledil je še spust v temi do najnižje točke grebena proti Prevali, nato pa nekaj kratkih vzponov in spustov ter lovljenja zaplat snega d
Proti Begunjščici
o planine Prevala. Nadaljevali smo čez Kalvarjijo, ki nas je pripeljala pod Begunjsko Vrtačo, nato pa smo hitro uvideli, da bodo razmere tokrat vse prej kot lahke. Greben do Velikega vrha v Begunjščici je bil povsem poledenel in drugače kot z derezami tu ni šlo. Na Begunjščici smo bili ob 8.00 in sledil je spust po Centralni grapi na Zelenico. Prvih nekaj metrov grape je bilo lepih, mehkih, nato pa se je podlaga posvetila in preostanek grape je bil povsem leden, zato smo z veliko previdnosti nadaljevali do plazu, kjer je na srečo zopet postalo mehko. Na Zelenici se je Matjaž odločil, da ima dovolj, z Luko pa sva nadaljevala proti Vrtači. Prvotni plan
Luka na V grebenu Vrtače
je bil sicer vzpon po Y-u, a v primeru takega ledu kot v centralcu, bi bil vzpon z enim cepinom preveč tvegan, zato se odločim, da se vzpneva po Vzhodnem grebenu. Odločitev je bila pravilna, saj je bila podlaga tu mehkejša in ob 9:10 sem stal na vrhu Vrtače. Spust do Ljubelja je trajal zgolj 20 min in po petih urah, ob 9.30 smo pri avtu, založenem s hrano in pijačo. Matjaž je bil že preobut in odločen, da ne nadaljuje, Luka je imel težave z opremo in tudi ni mogel nadaljevati. Tako sem za nadaljevanje ostal sam, čakal pa me je najzahtevne
Pogled iz Košutice proti grebenu Košute
jši in nepoznan del. Odločil sem se, da nadaljujem, do kjer bo pač šlo varno. Prek planine Korošice sem se po južnih pobočjih povzpel na Košutico oz. Babo, ki sem jo dosegel ob 11:10. Sledil
Mesto kjer se je moj projekt tokrat zaključil
je spust v idealnih razmerah do Hajneeževega sedla in naprej na avstrijsko stran pod moj prehod na greben Košute. Prvi del je vse potekalo gladko in že sem se videl na grebenu Košute, dokler nisem prišel do vmesnega sedla na vrhu grape, kjer bi moral prestopiti v sosednjo grapo. O tem mi je govoril tudi Iztok (Tomazin), a se mi detajl po opisu ni zdel ključen. Na sedelcu se je naredila velika opast in najprej bi moral zlesti dva metra navpičnice dol iz te opasti, nato pa je sledila strma (cca 50 -55°) in povsem poledenela prečnica v grapo, kjer je naklon sicer nekoliko popustil a je bilo tudi nadaljevanje povsem ledeno. Verjetno v ugodnih snežnih razmerah prehod res ne bi bil nič posebnega, a danes sem tam stal kar nekaj minut in iskal šibko točko ter gledal proti robu stene, ki je bila le še 100 metrov nad mano. Tako blizu, a tokrat tako daleč. Na koncu sem se odločil, da bi bilo z enim lahkim cepinom tu čez danes enostavno preveč tvegano. Ob 11:50 sem tako ves poklapan odsmučal nazaj po grapi, se povzpel 300 višincev na Hajneževo sedlo in odsmučal do Korena, kjer sta me čakala Luka in Majk. Skupaj 8h, 4800m vzpona in 38km dolžine.
Trasa na satelitskem posnetku
Višinski profil
Izziv ostaja za prihodnje letu. Preden se na štart v Tržič podam naslednjič, pa bom zagotovo naštudiral še prečenje Košute med Kladivom in Košutnikovim turnom.
