Potovanje do Grčije in nazaj, 6.-25.4.2018

Za letošnji glavni dopust smo si iz takih in drugačnih razlogov izbrali aprilski termin. Ker sem imel že nekaj let željo obiskati Grčijo, tudi lokacije ni bilo težko določiti. Hiša na kolesih nam je priskrbela še lep in predvsem zelo uporaben avtodom, ravno pravšnje velikosti za nas tri.

Pred odhodom smo si za naše 3-tedensko potovanje začrtali le nek okviren plan, nekaj glavnih postankov, vse ostalo pa smo planirali oz nismo planirali sproti. To se mi tudi sedaj, po koncu potovanja zdi najboljša varianta, saj si

z avtodomom res mobilen, ustaviš se kadar hočeš in skoraj kjer hočeš, prespiš in pot nadaljuješ kjer si jo prejšnji dan končal. Ene dvakrat je to sicer pomenilo tudi nekaj stresa, ko se je dan že bližal koncu, a vedno se nam je uspelo  parkirati pred nočjo, navadno pa seveda še veliko prej.

Zadnje dni pred odhodom je bilo kot vedno precej stresnih, veliko je bilo potrebno postoriti še v trgovini, da bi čim bolj olajšal delo sodelavcem v času moje odsotnosti, potem vsa nabava, priprava, prevzem in priprava avtodoma in v petek, 6. Aprila zvečer smo se končno odpravili na pot proti Grčiji.

Pot

Za pot proti Grčiji smo si izbrali celinsko  varianto prek Hrvaške, Srbije in Makedonije. Ker smo imeli časa dovolj, smo se odločili, da pot ne opravimo v enem ‘šusu’ ampak z nekaj postanki in spimo pač kjer bomo želeli. Prvi noč smo prenočili na nekem postajališču sredi Hrvaške, verjetno bi še precej dlje, pa so trume bivših sonarodnjakov hitele iz njemačke proti domu za podaljšan velikonočni vikend, ki ga imajo en teden za našim (to mi je kapnilo šele po dveh urah čakanja v neki koloni sredi Hrvaške avtoceste). Naslednji dan smo naredili postanek v Sremski mitrovici, lepem parku ob reki Savi, nato pa še v Beogradu, kjer smo si ogledali živalski vrt in  promenado ob Donavi. Prespali smo na počivališču pri Nišu. V nedeljo smo naredili postanek v Makedonski prestolnici Skopje, ki nas je presenetila z lepo urejenostjo in živahnostjo središča mesta. Popoldne smo nato potegnili prek Grške meje, mimo Soluna na polotok Kassandra in se parkirali na plaži Chelona in uživali v zadnjih sončnih žarkih dneva.

Grčija

Polotok Kassandra je bil v času našega obiska še povsem turistično mrtev. V dveh dneh smo srečali le en angleški avtodom, sicer pa le nekaj lokalcev, ki so lepe dneve izkoristili za sprehod ob morju. Poleti mora biti tu polno do zadnjega kotička, saj je poleg vseh evropskih turistov tu še bližina milijonskega Soluna. V ponedeljek  smo se zapeljali do kraja Possidi s peščenim polotočkom, ki je res fantastičen. Dva kilometra mivke, potegnjene daleč v morje, ob našem prihodu čudovit sprehod, v poletni pripeki pa verjetno malokdo zborba do konca. Po kosilu na plaži, smo potegnili do skrajnega juga polotoka, do kraja Xina, kjer smo dobili občutek, da smo na koncu sveta. Ribiška vasica z nekaj primitivnimi vikendi, cerkvica na polotočku in popoln mir so bili razlogi, da noč preživimo kar na tem mestu. Naslednji dan smo se kmalu odpravili po drugi strani polotoka nazaj proti celini. Naredili smo kratek postanek za kavo na plaži Kallithea, ki je poleti verjetno pravo mravljišče, mi pa smo se sami sprehajali po beli mivki ob kristalno čistem morju. Sledil je ogled Soluna, oz bolje rečeno kratek sprehod okrog  in na znameniti Beli Stolp ob glavni obalni promenadi mesta. V bližnjem ‘fast foodu’ smo si privoščili še odličen Gyros, nato pa nadaljevali pot proti naslednjem cilju – Olimpu.

V sredo zjutraj sem izkoristil za skok na Olimp – s smučmi. Prespali smo na parkirišču pod vojaško postojanko KEOXX, na nadmorski višini 1700m, na vzhodni strani Olimpa. Po prihodu sem pristopil do stražarjev in jih obvestil o svoji nameri. Naša prisotnost jih ni nič motila, tudi moja namera o osvojitvi Olimpa ne, zato smo imeli mirno noč. Sreda sicer ni bila povsem jasna, saj je bilo na nebu nekaj koprene, a razgledi so bili vseeno čudoviti, snega za vzpon in spust pa prav tako, čisto spomladanski firn. Kdo bi si mislil, aprila sem smučal z vrha Olimpa (2900m), po čudovitih pobočjih do višine 1800m, le slabih 10min od avta. Po povratku so me vojaki začudeno pogledali, kako da sem se že vrnil, zjutraj ob mojem prihodu namreč stražarjev ni bilo na mestu. Kot kaže sta jih stražarja potem od nadrejenega slišala, saj sta 10 min kasneje pristopila do našega avtodoma in nas prosila, če lahko parkiramo nekaj 100m nižje, da jih je naša prisotnost začela motiti…res smo jih ogrožali J. Naš cilj tu je bil tako ali tako dosežen, zato smo se hitro postrgali in premaknili proti naši naslednji postaji – Meteori.

Vožnja po lokalnih cestah notranjosti Grčije je zelo pestra, polno ovinkov, strmih vzponov in spustov, da o luknjasti cesti ne govorim. Skratka sproščene vožnje do Meteore ni  bilo niti za kilometer. Je pa pokrajina lepa, divja, zemlje obdelane zelo malo, ovce praktično na vsakem koraku, psov skoraj toliko kot ovac. Po tem, ko se je skupina psov drugič zapodila proti našem avtodomu, me je prešinilo, da si po teh krajih ne bi želel voziti s kolesom. V Meteoro smo prispeli zgodaj popoldan, ravno ko se je nebo zopet povsem zjasnilo in naredila se je čudovita panorama granitnih stolpov. Tu smo se prvič parkirali v camping, da se po nekaj dneh malo temeljiteje očistimo in napolnimo avtodom.  Naslednje jutro smo naredili še panoramski krog čez Meteoro, nato pa se odpeljali proti našem glavnem cilju – Lefkadi. Spotoma smo naredili še postanek pri čudovitem gorskem jezeru Aoou, ki leži na višini 1400m in mora biti poleti pravi balzam svežine.

Na Lefkado smo prispeli pozno popoldne in za našo prvo postojanko izbrali plažo Kalamitsi. O cestah do na Lefkadi sem nekaj prebral že pred našim odhodom, tako da sem se psihično pripravil na vse, a vseeno moram reči, da sem bil na koncu malo negativno presenečen. Težava niti ni v cestah, ki so do nekaterih plaž zares ovinkaste, strme ter ozke in milo rečeno moraš znati zelo dobro manevrirati avtodom, da se kam ne zaplezaš. V tem času so največji problem poškodovane ceste, ki so jih verjetno neurja poškodovala preko zime. Na odcepih iz glavnih cest proti tem plažam ni nobenih obvestil o zapori ceste in prvi dan smo po 3 kilometrih strmega in ozkega spusta pripeljali do povsem porušene ceste, le 500m pred plažo. Ni nam ostalo drugega, kot malo vzvratne vožnje s 6 metrskim avtodomom  v strm in ozek klanec in obračanje na nekem kvazi parkirišču. Na srečo smo potem hitro našli cesto v voznem stanju do sosednje plaže. Podobno obračanje se nam je potem pripetilo še dvakrat in v drugo sem na poti nazaj srečal še kamion, res katastrofa, sem mislil avtodom kar tam pustiti in peš odkorakati nazaj do glavne ceste. Kljub temu, da smo na rajskih plažah na koncu takih ozkih cestic preživeli tri čudovite, sončne dneve, smo se po tretjem obračanju odločili, da imamo dovolj in se zapeljali v kamp na vzhodno stran otoka. Na Lefkadi smo preživeli tri sončne dneve, s temperaturami blizu 30 stopinj, tudi voda je bila tu že užitna za osvežitev, predvsem pa idealna za SUPanje pod skalnimi pečinami do sosednjih plaž, ki so dostopne le z morja. Četrti dan na Lefkadi, v ponedeljek, 10. Dan poti, se je pooblačilo, oziroma pozneje smo ugotovili, da se je pooblačilo zaradi puščavskega peska, ki ga je nosil južni veter. Sam sem prvič videl kaj takega, saj je bila včasih vidljivost le dober kilometer, skoraj kot megla pozimi v naših krajih. Zato smo se odločili zapustiti Lefkado  in odpeljali smo se nazaj na celino, se spotoma ustavili še v mestu Preveza ter prespali na znani avtodomarski plaži Kanali.

V torek smo se dopoldne odpeljali po obalni cesti do mesta Parga, kjer smo se ustavili za kavo in krajši sprehod po lepem, pisanem mestecu. Nato smo pri kraju Vola našli lepo, mirno plažo in preživeli umirjeno popoldne s supanjem in poležavanjem na toplem soncu. Zvečer smo se zapeljali do Igoumenitse, kjer sva s Polono premlevala dve možnosti nadaljevanja poti – prek Ohrida ali prek Albanske obale. Ker je za naslednje dni kazalo na lepo in toplo vreme, je padla odločitev, da nadaljujemo ob obali.

Albanija

O Albaniji se pred odhodom nisva veliko pozanimala, zato niti nisva natančno vedela kam se podajava. Vse kar se spomnim iz prebiranja potopisov je, da so si znajo na mejnem prehodu vzeti veliko časa. Tako sva zjutraj na hitro naredila okvirni plan in se podala v neznano, proti Albanski meji. Na meji je šlo vse tekoče, razen tega, da sem nekaj minut iskal prometno dovoljenje, ki so ga zahtevali Albanski cariniki in s tem sam sebe spravil v zadrego. Po prehodu meje je sledilo presenečenje, saj sem pričakoval razpadlo cesto, dobil pa povsem novo, široko in s Polono sva se kar spogledala. Kasneje je sicer sledilo nekaj kilometrov povsem razpadle ceste in celo prevoz s splavom prek reke, a generalno gledano sem bil nad cestami v Albaniji pozitivno presenečen, saj so povsem primerljive s cestami na Hrvaškem. Prvi dan v Albaniji smo prespali na plaži pri mestu Ksamil in lastniku plačali 5 eur, drugi dan pa v kampu Moskatu pri kraju Himare in za res lepo urejen kamp plačali 12 eur. Nad južnim delom Albanije smo bili navdušeni, saj imajo res čudovito, kristalno sinje modro morje, razen nekaj glavnih krajev, turizma še ni veliko in verjetno tudi poleti lahko tu najdeš svoj miren kotiček. Hrana je perfektna, sveža iz morja in poceni. Preostali del Albanije naju ni tako prepričal, saj se po celotni vzhodni obali trudijo z gradnjo megalomanskih resortov in povsem novih mest. Eno noč smo še prespali v kampi Pa Amer, pri mestu Kavaje, ki nas je sicer presenetil s čudovito plažo, a okolica kampa nas ni preveč mamila. Nato smo se odpeljali še do Skadarskega jezera, kjer smo imeli sicer namen preživeti eno noč, a smo si po kosilu  in pravem džumbusu v mestu in okolici odločili, da se odpravimo čez mejo v Črno goro.

Črna gora

Po prehodu meje smo dobili občutek, kot da smo prišli nazaj v civilizacijo, ceste vse precej širše in lepo urejene, na bencinski črpalki sem brez težav plačal s plačilno kartico (za razliko od Albanije), pa še Macho sladoled smo si lahko privoščili J Parkirali smo se v kampu Maslina pri kraju Buljarica, ki je bil zelo lepo urejen, nasmejal pa sem se predvsem ob plačevanju na recepciji naslednji dan. Ko sem vprašal koliko stane, mi je gazda v smehu odgovoril, pa kaj jaz vem, kdo pa si in ko je videl, da sem iz Slovenije, mi je zaračunal 12 eur. To sem nekako pričakoval, saj so neki Nemški turisti na forumu pisali, da so dobili občutek, da cena kampa ni za vse ista, ampak odvisna od tega iz katere države si, saj so oni plačali 25 eur J Črno Gorci pač. Naslednji dan, mislim da je bila to nedelja, smo se zvečer odpravili v Budvo in se parkirali v tamkajšnjem kampu, za katerega smo vedeli, da je katastrofa in dobili tudi tako potrditev, saj v taki umazaniji ne bi bil niti ene ure več, kot je bilo nujno potrebno. Zvečer smo se sprehodili po Budvi in v eni od restavracij pojedli odlično večerjo za zmerno ceno. Vseeno pa sva si bila s Polono enotna, da naju Budva ne bo več videla, saj mi ni jasno, kako da ob vseh mondenih hotelih, restavracijah itd, ne morejo zaposliti dva modela, ki bi počistila plažo, ki bi na nama pustila povsem drugačen vtis, če ne mogel dejansko paziti, da ne hodiš po smeteh.

Naslednjo jutro smo se navsezgodaj odpravili proti Hrvaški meji in se nekaj km pred Dubrovnikom ustavili v našem zadnjem kampu v kraju Mlini. Zelo urejen kraj z veliko igrali, kjer je Oskar dobil svojo dozo plezanja, gujsanja in spuščanja po toboganih. Nekoliko so vtis pokvarile le cene, ki so bile nerazumljivo visoko, verjetno zaradi bližine Dubrovnika, pa še navajeni smo bili precej nižjih cen v južnejših državah. Ker se je naše potovanje končevalo, smo se v torek popoldan odpravili še na ogled Dubrovnika, kjer smo skoraj doživeli šok, saj smo po treh tednih miru in samevanja padli v turistični džumbus, ki smo ga imeli po eni uri dovolj. V torek zvečer smo nato z avtodomom potegnili do Gospiča, v sredo dopoldne do doma, popoldne pa ga že vrnili Hiši na kolesih, saj je le ta še isti dan odšel na naslednjo dogodivščino – lepo je biti avtodom J

Še nekaj podatkov

V devetnajstih dneh smo prevozili 3.900 km

Stroški:

• Najem avtodoma
• Gorivo: 444 eur
• Cestnine: 130 eur
• Kampi: 124 eur
• Hrana

Ker sem pristaš plačevanja s kartico, sva od doma vzela zelo malo gotovine in praktično povsod plačevala brez težav z Maestro kartico in se s tem izognila tudi menjavam v lokalne valute. Edino za Albanijo pa vsem priporočam, da imajo s seboj gotovino. S kartico je namreč možno plačevati le malo kje, če pa že, banke zaračunajo provizijo 3-5 eur, prav tako za dvig gotovine na bankomatih. Sicer pa je povsod možno plačevati tudi v evrih in Albanci so pri menjalnem tečaju še bolj pošteni, kot je tečajnica na banki.

Svoj mobilni telefon pri potovanju po Balkanu raje izklopite, saj so stroški uporabe prenosa podatkov in klicev tako visoki, da bi hitro presegli ostale stroške potovanja. Ti pa v vsakem kampu v Albaniji in Črni gori že ob prihodu pod nos pomoli Wifi kodo za internet, ki je navadno lovil po celotnem kampu.