Tokrat s svojim poročilom precej zamujam, ampak je bilo več razlogov, da ga pišem šele sedaj. Kot prvo, sem želel, da se vtisi strnijo in izluščim tiste prave in realne vseh štirih dni. Kot druga, pa sem trenutno tako zaseden z vsemi aktivnostmi, da se komaj lovim in zmanjka energije, ki jo potrebujem za nek zanimiv zapis.
V glavnem, kot ste verjetno že izvedeli, sva z mojim partnerjem Larsom Erikom, osvojila skupno 6.mesto, na kar sva oba res zelo ponosna. Pred nama je bilo 5 ekip, ki so realno pogledano močnejše, sestavljene le iz profesionalnih tekmovalcev najvišjega kova. Pred tekmo bi takoj podpisal za tako uvrstitev, saj je to moja daleč najboljša na tej tekmi, ki jo bo zelo težko ponoviti.
Larsa sicer poznam par let, vendar le iz tekem svetovnega pokala. Letos januarja me je vprašal, če bi skupaj nastopila na Pierra Menti in brez pretiranega premišljevanja, sem mu potrdil, saj sva na vseh tekmah dosegala zelo podobne uvrstitve. Mogoče je on vedno malo boljši na spustih, jaz pa na vzponih, ampak sem verjel, da bodo te lastnosti oba le podžgale.
Moram reči, da sva se od prvega dne zelo dobro ujela, saj sva podobna karakterja in sva hitro razumela eden drugega. Na taki tekmi, ko je zelo pomembna tudi medsebojna pomoč, razumevanje, pa sposobnost predvidevanja počutja partnerja, skratka celo tekmo moraš imeti v podzavesti, da šteje le skupni rezultat. Zato je tako pomembno, da se partnerja dobro razumeta, saj med tekmo ni časa sporazumevanja, potrebno se je pogledati, videti težavo in jo rešiti v trenutku, saj šteje vsaka sekunda.
Prva etapa je potekala o p
ričakovanjih, sam sem nekoliko lažje začel, a je Lars hitro ujel svoj ritem in nadaljevala sva zelo enakomerno tako na vzponih in spustih ter osvojila 7.mesto. Ta dan so bile razmere idealne, svež sneg, lepo vreme in tekmovati je bil pravi užitek.
Druga etapa se je odvila povsem v drugačnih razmerah, čez noč se je namreč močno otoplilo in svež sneg se je spremenil v težak in počasen gnilec. Zame je bil to dan, ki si ga na Pierra Menti nikoli ne želiš. Počutje ni bilo pravo od začetka in Lars mi je na zadnjih dveh vzponih moral pomagati z vrvico, da sem držal visok ritem. Moram poudariti, da pomoč z vrvico uporablja veliko parov, saj bolj kot fizično pomoč, vrvica prestavlja psihočno vez do sotekmovalca, ki te prisili v to, da držiš visok ritem. Velikokrat ima tekmovalec krizo le v glavi in ta vrvica je le spodbuda, da telo da od sebe, kar je sposobno. Moram poudariti, da sva ta dan veliko časa pridobila tudi na ta račun zelo dobro pripravljenimi smučmi in kožami, ki so bile res hitre in etapo sva zaključila celo na 6.mestu.
Tretja etapa je bila prva tista prava, po visokih hribih, grebenih, v lepem vremenu in z lepimi spusti. To meni vedno da dodatno spodbudo in tudi tokrat je bilo tako. Bil sem povsem drugačen, kot prejšnjo etapo in na zadnjem vzponu sem celo jaz pomagal Larsu z vrvico. Celotno etapo sva se borila za pozicije med 5. in 7. mestom, na koncu pa potegnila kratko in osvojila 7. z 20 sekund zaostanka za top5. V skupnem seštevku sva napredovala na 6.mesto z lepo prednostjo pred zas
ledovalci.
Zadnja etap je na Pierra Menti vedno kraljevska, saj se na progi zbere nekaj tisoč navijačev, ki dajejo občutek kolesarskemu Tour de Francu. Res je izjemno nastopati v takem vzdušju, ko te po telesu spreletavajo mravljinci zaradi spodbujanja navijačev. To etapo je imel Lars krizo že na prvem vzponu in bolj ali manj celotno traso sva le nadzorovala najino skupno 6. mesto. Na koncu nama je to kljub 12.mesto na etapi, tudi brez težav uspelo in telo je končno lahko zadihalo.
Pierra Menta vedno pusti na tekmovalcu kar nekaj posledic. Štirje dnevi tekmovanj, skupaj 10.000 višinskih metrov vzponov, dolžine 100km, zgodnje vstajanje, pomanjkanje spanja, itd Po tekmi nekaj dni nisem imel nobene želje po športu, imel pa sem veliko željo po spanju, hrani in pijači. Po dobrem tednu dni, sem dobil občutek, da se je telo spočilo.
